top, vrsta artlierijskega orožja za obstreljevanje premičnih in nepremičnih ciljev na kopnem, morju in v zraku. Topovi se razlikujejo glede na težo in kaliber; poznamo lahke, srednje in težke. V artileriji ga uporabljajo za podporo z ognjem in boj proti oklepnikom. Odlike so dolga cev in zato velika začetna hitrost izstrelka, velika hitrost streljanja in učinkovitost izstrelkov na cilju. Prirejen je za vleko ali vgrajen na vozilu (tanku, oklepnem vozilu, letalu, ladji). Lahko je nepremičen (obalni top) ali vozen, trzajni ali netrzajni, z ročnim polnjenjem, polavtomatski ali avtomatski. Poznamo kopenske (cilji na zemljišču), protioklepne (cilji so oklepna vozila) ali protiletalske (cilji so letala) in obalne topove (cilji so plovila). Prvi topovi z gladko cevjo so se pojavili v 14. st., z ožlebljeno (risano cevjo) pa šele sredi 19. st. Ob koncu 19. st. so topovi dobili prve hidroelastične naprave za zaviranje trzajev cevi in tako večjo stabilnost pri streljanju. Z večanjem kalibra sta se povečevala doseg in moč izstrelkov na cilju, zmanjšala pa se je premičnost in nasprotno. Zato so začeli uvajati različne topove, ki so se med seboj razlikovali po namenu, kalibru in moči (top z manjšim dosegom, daljnostrelni top, top za protioklepni boj, top za rušenje trdnjav, gorski top, eno- in večcevni top, ladijski top itd.). Glavni sestavni deli so cev z zadkom in zaklepom, lafeta (spodnja in zgornja), hidroelastični sistem, namerilna naprava. Modernejši topovi imajo na ustju cevi plinsko zavoro, tankovski pa še napravo (ejektor) za odstranitev plinov smodnika iz kupole. Zdajšnji topovi z večjim kalibrom (več kot 100 mm) lahko izstreljujejo tudi strelivo z jedrskimi izstrelki. Top vse bolj nadomeščajo artilerijski raketni sistemi.
Dostopnost