grška glasba, z glasbo grške antike nas seznanjajo ohranjene melodije in umetniške upodobitve, predvsem pa glasbenoteoretične in filozofske razprave. Iz njih izhaja, da pojem musiké izraža enotnost glasbe, umetniške besede in plesa (npr. v grški tragediji), iz katere se je v 4. st. pr. n. š. izločila glasba. Grška glasba je bila enoglasna, petje so spremljala glasbila – predvsem avlos in kithara – bolj ali manj svobodno (heterofonija). Podlaga vseh tonskih sosledij so bila številčna sosledja, ki so izhajala iz tonskih spolov diatonike, enharmonije, kromatike in tonskih lestvic. Grška glasba je vplivala na rimsko antično glasbo, grška glasbena teorija na srednjeveško evropsko glasbeno teorijo.
Dostopnost