zadnja večerja, poslovilni obed, ki ga je Jezus v Jeruzalemu po judovskem izročilu velikonočnega obeda (velika noč) obhajal z učenci na večer, preden so ga prijeli. Jezus je kruh in vino, ki ju je zaužil skupaj s svojimi učenci, označil kot svoje telo in kri. Hkrati jim je naročil, naj pozneje slovesnost zadnje večerje obhajajo v spomin na to, da je žrtvoval življenje. Iz tega se je že v prvotni Cerkvi razvil obred, ki je do zdaj v skoraj vseh krščanskih Cerkvah ohranil osrednji pomen (kot zadnja večerja v protestantskih in evharistija v katoliških in vzhodnih Cerkvah; ekumenski izraz: Gospodova večerja) in velja kot zakrament. Vprašanje, ali je Kristus navzoč stvarno, kot znamenje ali simbolično, je zdaj eno glavnih vprašanj ekumenskega gibanja. Luteranci in anglikanci vztrajajo pri Kristusovi stvarni navzočnosti od izgovarjanja besed posvetitve (spremenjenje) do obhajila. Katoličani in pravoslavni poleg tega verujejo v stalno navzočnost, dokler obstajajo posvečene prvine (transsubstanciacija). Med reformatorji je U. Zwingli učil Kristusovo simbolično navzočnost. J. Calvin se je odločil za srednjo pot med njim in M. Luthrom.
Dostopnost