kretsko-mikenska kultura (egejska kultura), visoko razvita kultura bronaste dobe na Kreti (minojska kultura), na otokih grškega arhipelaga (kikladska kultura) in na grški celini (heladska kultura, njena tretja faza je mikenska kultura) v 3. in 2. tl. pr. n. š. Sprva znana samo prek namigov v književnosti (Iliada), šele od 1870 o njej sklepajo po izkopaninah (izkopavanja H. Schliemanna v Mali Aziji in na Peloponezu, od 1900 izkopavanja A. Evansa na Kreti). K razlagi arheoloških najdb le na nekaterih mestih pripomorejo sočasna pisna pričevanja. Domnevajo, da se je v začetku 2. tl. pr. n. š. na Kreti iz slikovnega zapisa razvila pisava; poznejša oblika te minojske pisave je linear B (linearna pisava A in B); jezik linearja B je grški. Negrške linearne zapise sicer lahko beremo, vendar jih ni mogoče razumeti. Dešifrirana besedila so večidel inventarji palač in upravne listine, iz katerih lahko zelo malo sklepamo o dogodkih in o religiji. Kretsko-mikenska kultura je bolj nekakšen splet odnosov kot sklenjena celota. Morje in otoške verige so imeli v prometnem pogledu povezovalno vlogo, razvila so se posamezna središča, njihov pomen se je spreminjal. Približno hkrati z zgodnjeminojsko Kreto je Troja v drugi polovici 3. tl. ustvarila svoj severozahodno-anatolski kulturni krog, o katerem pričajo v Troji II pomembne megaronske stavbe (megaron) in bogate zlate najdbe, v Troji VI (ok. 1800–1300) pa je opazen čedalje večji mikenski vpliv. Znotraj minojske kulture pogrešamo nepretrganost, česar ni mogoče pojasniti samo z odsotnostjo arheoloških najdb za določena obdobja. Ok. 2000 se je razvila dvorno-urbana kultura, njena središča so bile nekatere velike palače (»staro obdobje palač«), npr. v Knososu, Fajstu, Maliji; navezala je stike z jz. Azijo in Egiptom (12. dinastija, ok. 1800), ok. 1700 uničena (v potresu?). Keramika ima svetle vzorce na temni podlagi (slog kamares). Ok. 1600 začetek novega razcveta (»novo obdobje palač«): v Knososu, Maliji, Fajstu ter v mestih Hagia Triada in Kato Zakro so gradili nove palače z visoko bivalno kulturo in izbranim okusom, stale so na odprtem, brez utrdb; številne »vile«, velika kmečka posestva in mala mesta (Gurnia, Palaiokastro idr.). Domnevajo, da je otoku zagotavljala varnost oblast nad Kikladi in zgodaj naseljeno pomorsko prebivalstvo (»Minosova pomorska oblast«). Pomembno središče kretske kulture zunaj Krete je bilo na otoku Santorinu, v kraju Akotirion 1967 odkrito majhno minojsko mesto. V hišah, ki jih je zasul vulkanski izbruh, so poleg hišnega inventarja in keramike izkopali vrsto nenavadno dobro ohranjenih fresk, ki so prispevale podatke o minojski religiji (žene in dekleta v naravni velikosti pri kultnih opravilih), o vsakdanjem življenju (lovci na skuše, otroci pri boksu) in o razsežnostih kretskega pomorstva (afriške dežele). Trgovanje po vsem Sredozemlju je Kreti dalo materialno podlago za minojsko kulturo, tako da palače niso bile le kraljevske rezidence, temveč tudi upravna in gospodarska središča (palačno gospodarstvo) in so imele v neposredni bližini pripadajoče mesto ali naselbino. – O religiji si ne moremo ustvariti jasne slike, vendar kultni kipci in simboli, upodobitve na freskah in pečatne podobe kažejo na vegetativne kulte (kultne igre v čast biku), povezane s starimi sredozemskimi ženskimi božanstvi; tudi v družbeni ureditvi močna vloga ženske. Po katastrofalnem potresu kmalu po 1500 (verjetno ga je povzročil vulkanski izbruh na Santorinu) so Kreto ok. 1450 ali 1400 osvojili mikenski Ahajci, palače so večinoma porušili šele po tem; za pozno minojsko fazo z novim slojem Mikencev je značilno pospešeno kulturno nazadovanje. Prebivalstvo se je pozneje razen pičlih ostankov (Eteokrečani) porazgubilo med Dorci, ki so se priselili ok. 1000 pr. n. š. Celinsko Grčijo so po 2000 pr. n. š. poselila zgodnjegrška plemena, a šele po 1600 so izdelovala kaj več kot preprosto bronasto orožje in enostavno (t. i. minijsko) keramiko. Naselbine so se razvile okrog sedežev oblasti, posebej v Mikenah kot najpomembnejšem kraju; začetek zapletenejše arhitekture, kupolasti grobovi, utrjeni zidovi. Razvoj je ok. 1300 pr. n. š. dosegel vrh z mogočnimi stavbami, katerih krožni zidovi iz gladko klesanih kamnitih blokov se stikajo v »nepravilne« oboke. Zidane grobnice pod egipčanskim vplivom in začetki umetniških teženj sovpadajo z neverjetnim materialnim bogastvom v središčih (Mikene, Tirint, Pilos, Tebe, Gla v Kopajskem jezeru, Orhomen, Jolkos; kretsko-mikenska umetnost), kaže se v bogati uporabi zlata. Vendar velike mikenske stavbe 1400–1200 pr. n. š. (Levja vrata in t. i. Atrejeva zakladnica) razen ornamentalnih detajlov dolgujejo minojski arhitekturi le malo. Celinske utrdbe iz orjaških kvadrov (kiklopski zid) so bile na Kreti neznane. O družbeni ureditvi: iz arheoloških najdb in besedil v linearju B (posebej v Pilosu) je razvidno, da je imel kralj očitno prevladujočo vlogo, poudarjena je bila tudi v kultu. Na voljo je imel močno razvejano uradništvo. Kmetijstvo in obrt sta bila na območjih palač vodena iz središč; suženjstvo je bilo najbrž zelo razširjeno. Mikensko religijo lahko najbrž – tako kot kretsko-minojsko in anatolsko – urstimo med stare sredozemske vegetativne religije. To je razvidno iz religioznih upodobitev in grških mitov, posebno lokalnih kultnih mitov grških templjev z mikensko tradicijo, npr. »boginja ščita« ali »boginja palače« kot predhodnici Here in Atene. Če zanemarimo poznejšo olimpsko oz. Zevsovo religijo s patriarhalno osnovno strukturo, je tam iskati korenine grške religije. Mikenska kultura se je od 1400 pr. n. š. razširila po vsem v. Sredozemlju (poleg Krete še Rodos, maloazijska obala in otoki pred njo, Ciper, s. Sirija), na Z pa prek Jonskih otokov v j. Italijo, na Liparske otoke, Sicilijo. Po prehodnih nemirih v 13. st. je v 12. st. pr. n. š. v viharjih »egejske« selitve (ljudstva z morja) propadla.
Dostopnost