družbeni nauki Cerkva, sistem družbenoetičnih norm in družbenopolitičnih predstav o ureditvi; Cerkve se odzivajo na socialno vprašanje, ki se pojavlja v industrijski družbi, skladno s svojimi družbenimi nauki. Njihova načela temeljijo delno na božjem razodetju, delno na »naravnem razumu« in naravnem pravu. Nasprotno pa pri analizi družbene stvarnosti uporabljajo družboslovne metode. Pri presoji zdajšnjega družbenega stanja so družbeni nauki Cerkva enotni v tem, da je treba preoblikovati družbene odnose, pri čemer bi ohranili njihove temeljne sestavine. Radikalno postavljanje ciljev in utopije (npr. socializem) odklanjajo. V središče postavljajo varovanje in podpiranje družine, za katero menijo, da je ogrožena; veliko pomembnost pripisujejo gospodarskemu redu, posebej lastnini; menijo, da je zasebna lastnina v skladu z božjo voljo ter bistvena za človekovo svobodo in dostojanstvo, zato mora biti vsakomur omogočeno, da jo pridobiva. Katoliški družbeni nauk temelji predvsem na papeških socialnih okrožnicah (Rerum Novarum, 1891, Quadragesimo Anno, 1931, Mater et Magistra, 1961, Populorum Progressio, 1967, Laborem Exercens, 1982). Spoštuje dve osnovni strukturni načeli veljavnega družbenega reda (solidarnost, načelo subsidiarnosti) in načelo pravičnosti. Evangeličanski družbeni nauk nasprotno ne kaže kakšnega enotnega, celovitega nauka. Konservativne smeri deloma gradijo na Luthrovem nauku o treh stanovih ter v institucijah zakona in družine ter naroda in države vidijo ustanove, ki jih je postavil Bog. Drugi pa poudarjajo njihovo zgodovino in svetno naravo; družbo lahko oblikujemo in nanjo vplivamo po človeških in krščanskih načelih. Večinoma se evangeličanski družbeni nauk od katoliškega razlikuje po večjem poudarjanju in pozitivnem odnosu do države ter ukvarjanju s človekovim delom kot osrednjo temo. Posebne predstave o družbi imajo svobodne Cerkve in ločine (puritanci).
Dostopnost