praška šola, šola jezikoslovnega strukturalizma (poleg ameriške taksonomične šole in københavnske šole). 1926 je bil zasnovan praški lingvistični krožek (Cercle Linguistique de Prague); program krožka je bil objavljen 1929 v prvi številki njegove publikacije Travaux du Cercle Linguistique de Prague. T. i. jedro praške šole so oblikovali trije Rusi (N. S. Trubeckoj, R. O. Jakobson in S. Karcevski), med Čehi pa je bil najdejavnejši anglist Vilém Mathesius, poleg njega pa so bili pomembni še slavista/jezikoslovca B. Trnka, B. Havránek in književni teoretik J. Mukařovský; kmalu so se jim pridružili še J. Vachek, V. Skalička, A. Isačenko. Pripadniki praške šole so izhajali iz tedaj najmodernejših jezikoslovnih tokov, tj. idej F. de Saussura, Baudouina de Courtenayja in slavistične šole Fortunatova (Filip Fedorovič Fortunatov, 1848–1914). V obravnavo glasoslovja so uvedli funkcijski vidik (jezik je sistem funkcijskih enot) in s tem v zvezi tudi pojem razlikovalnih lastnosti (angleško distinctive features). – Praška šola je razvijala svojo dejavnost približno deset let (do nemške zasedbe Češkoslovaške); s smrtjo Trubeckega (1938) in odhodom Jakobsona iz Češkoslovaške je izgubila svoja najimenitnejša člana. Šele konec 50. in v začetku 60. let je Praga znova postala močno jezikoslovno središče; okoli nekdanjih članov Havránka, Vachka, Isačenka in Skaličke so se zbrali številni učenci in sodelavci. Jakobson je svoje ideje razvijal naprej v ZDA. – Izraz praška šola ni vezan samo na Prago, ampak se nanaša na vse jezikoslovce, ki razvijajo koncepte, sorodne jezikoslovnemu programu praškega kroga.
Dostopnost