violina [italijansko], ok. 1500 iz fidule nastalo godalo z zvočnicama v obliki f, izbočenim pokrovom in dnom, brez prečk. Uglasitev štirih strun: g–d1–a1–e2. Od 17. st. najbolj priljubljeno godalo.
Moderno violino so začeli izdelovati v 16. st. v s. Italiji, kjer so si družine izdelovalcev glasbil uredile delavnice za izdelovanje violin, viol, violončelov, kontrabasov, brenkal in harf. Najpomembnejša središča so bila najprej Brescia (da Salò, Maggini), Cremona (Amati, Guarneri, Ruggieri, Stradivari, Bergonzi) in (ob vzajemnem vplivu Cremone) Absam na Tirolskem (Stainer, Klotz v Mittenwaldu, Widhalm v Nürnbergu). Iz teh šol so izhajale druge pomembne delavnice v Milanu (Testore, Grancino), Neaplju (Gagliano), Benetkah (Montagnana), Torinu (Guadagnini), Piacenzi, Firencah in Genovi. Pod vplivom Italije, posebno Cremone, vendar ob samostojnem razvoju, je konec 18. st. vodstvo v izdelovanju violin prevzela Francija (Lupot, Vuillaume).

Sorodna gesla: fidula | godala | gosli | pochette | strunska glasbila | viola | violončelo


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek