Lombardija (Lombardia [lombardíja]; izpeljanka iz Langobardi), gosto poseljena industrijska pokrajina in dežela v s. Italiji (23.859 km2, 9,0 mln. preb.), glavno mesto Milano; obsega osrednji del Padskega nižavja s. od Pada med Piemontom in Benečijo in sega prek morenskega gričevja, severnoitalijanske jezerske pokrajine, Južnih apneniških in celo dela Centralnih Alp prav do italijansko-švicarske meje; obsega devet provinc: Milano, Pavia, Cremona, Mantova, Brescia, Bergamo, Varese, Como in Sondrio.
Zgodovina: 568 je bila ustanovljena langobardska kraljevina; obsegala je s. Italijo in Tuscijo (glavno mesto Pavia). 774 jo je Karel I. Veliki s frankovsko državo združil v personalno unijo, 951 pa Oton I. Veliki s Svetim rimskim cesarstvom. Gospodarsko razvite langobardske komune so v drugi polovici 11. st. dosegle pravico samoodločanja in se pod vodstvom Milana in s papeževo podporo združile v zvezo, ki je nastopala proti nemškim kraljem in cesarjem. Severnoitalijanska mesta so svojo neodvisnost lahko ohranila celo v boju s Staufovci, ki so v kraljevini Italiji želeli pridobiti kraljeve pravice (ronkalska odločba). 1395 je na Z Lombardije nastalo samostojno milansko vojvodstvo, ki si je počasi podredilo vse sosednje mestne republike, v začetku 15. st. pa je svoje ozemlje (terra ferma) od V do Adde razširila beneška republika. 1535 je Karel V. po izumrtju družine Sforza milansko vojvodstvo dodelil španski veji Habsburžanov, po španski nasledstveni vojni (1714) pa je pripadlo Avstriji. Po obdobju menjajočih se vladavin v Napoleonovi dobi so 1815 z dunajskim kongresom Milano in Benetke kot lombardsko-beneško kraljestvo pripadli Avstriji, ta pa jih je 1859 odstopila savojsko-piemontski rodbini oz. 1866 Italiji.
Dostopnost