portugalska umetnost, zaradi obrobne lege so jo z zamudo dosegali omiljeni evropski vplivi in tudi njeni lastni umetniški dosežki, npr. zlatarski izdelki, so postali znani šele pozno. Najstarejše romanske zgradbe so stolnice, npr. v Coimbri, Lizboni (konec 12. st.). Cistercijani so s seboj na Portugalsko prinesli gotiko, ki je dosegla svoj vrhunec v bleščeče opremljeni cerkvi Santa Maria v Batalhi (dokončana 1438). Značilnost portugalske umetnosti je priljubljenost bogate dekoracije, predvsem v emanuelinskem slogu (konec 16. st.). V 15. st. je zahvaljujoč N. Gonçalvesu slikarstvo pridobilo na pomenu, v 16. st. so mednarodno priznanje doživeli Jorge Affonso (†pred 1552), Gregor Lopes (†1550) idr.; slikarstvo je svojo izvirnost izgubilo pod vplivi italijanske renesanse. V 16. st. so italijanski arhitekti (Terzi, Guardi) dali pečat tudi arhitekturi. V 18. st. so se kipar Joaquim Machado de Castro (1731–1822) in baročna slikarja Pedro de Carvalho Alexandrino (1730–1810) in Domingos Antonio de Sequeira (1768–1837) uveljavili tudi v tujini. V 19. st. so v kiparstvu in slikarstvu prevladovali francoski zgledi.