• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran
romanca [špansko; prvotno ‘v romanskem ljudskem jeziku’, v nasprotju z latinskim],
1. književnost: epsko-lirska pripoved v verzih po vzorcu ljudske pesmi, ki pripoveduje o ljudskem junaku. Njena oblika je šestnajsterec z asonancami; od 15. st. v Španiji, v 16. st. dosegla umetniško raven. V Nemčiji jo je uvedel J. W. L. Gleim, pogosta v romantiki (F. von Schlegel, L. Tieck, posebej Brentanova Romanca o rožnem vencu, Romanze vom Rosenkranz). V Španiji jo nazadnje najdemo pri F. Garcíi Lorci (Ciganske romance, Romancero Gitano); v Sloveniji pri pesnikih moderne.

Sorodna gesla: balada | Brentano, Clemens | epika | francoska književnost | García Lorca, Federico | Gleim, Johann Wilhelm Ludwig | romancero | Schlegel, Friedrich von | španska književnost | Tieck, Ludwig
2. glasba: od sredine 18. st. v instrumentalni glasbi razmišljajoč pesemski stavek. Značilna zgleda: romanci za violino in orkester v G-duru, op. 40, in F-duru, op. 50 (1802) L. van Beethovna. V Franciji in Rusiji pomeni romanca od 19. st. čustveno skladbo za glas, oblikovno med samospevom in arijo.

Sorodna gesla: Beethoven, Ludwig van


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek