korona [grško-latinsko, ‘venec’],
1. splošno: sprva častni dar za bogove, nosili so ga svečeniki in vsak, ki je daroval. Razl. vrste korone so dobili kot odlikovanje zaslužni državljani in državniki, vojaki in vojskovodje. Rimski cesarji so nosili lovorjev venec, pozneje tudi diadem, nasprotno so žarkovno krono nosili samo na likovnih upodobitvah (tudi na novcih).

Sorodna gesla: diadem | korolarij | krona
2. astronomija: Sončeva korona, skrajnje zunanja plast atmosfere Sonca, vidna kot sij okoli Sonca ob popolnem Sončevem mrku (nekako svetlosti ščipa) ali pa s koronografom; v času največje dejavnosti Sonca ima krožno obliko, v minimu je bolj podolgovata, v obliki pramenov. Korono segrevajo udarni valovi, ki so v zvezi z granulacijo, na milijon stopinj. S spektralno analizo so ugotovili, da je sevanje korone iz treh komponent: komponenta K (kontinuum), komponenta F (Fraunhoferjeva komponenta, absorpcijski spekter) in komponenta E (svetle črte, emisijski spekter). Oblike pramenov korone (korona v času najmanjše dejavnosti Sonca) kažejo na obstoj magnetnega polja Sonca. Zunanja korona prehaja v medplanetno snov.

Sorodna gesla: absorpcijski spekter | emisijski spekter | granulacija | koronograf | kromosfera | medplanetna snov | protuberance | Sonce | zodiakalna svetloba
3. elektrotehnika: oblika razelektrenja v plinu, ki povzroča izgube energije na visokonapetostnih vodih in jo spremlja modrikasto sevanje (pramenasta razelektritev).

Sorodna gesla: pramenasta razelektritev


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek