templjarji (red ubogih vitezov Kristusa in Salomonovega templja, templjarski red), najstarejši duhovniški viteški red; 1118 ga je skupaj z osmimi francoskimi vitezi ustanovil Hugues de Payns za varstvo svetih krajev Palestine in krščanskih romarjev; ime so dobili po sedežu pri nekdanjem Salomonovem templju v Jeruzalemu. Vitezi templjarji so nosili bel plašč z rdečim križem. Red se je sprva zelo razširil po krščanskih državicah v Palestini, ko pa ga je papež Inocenc II. podredil neposredni papeški oblasti (1139), so se templjarji razširili tudi po Evropi, predvsem v Franciji (obstoj templjarjev v Sloveniji ni dokazan); povezali so do 20.000 vitezov ter si pridobili ogromno posest in premoženje (zakladnici so imeli v svojem pariškem in londonskem templju); uveljavili so se tudi kot bankirji Svete dežele in kraljevih rodbin. Po padcu zadnje latinične posesti v Palestini, 'Akkona (1291), se je redovno vodstvo preselilo na Ciper. Filip IV. Lepi je dal 13.10.1307 zapreti vse člane reda; obtožil jih je krivoverstva in razvrata. Čeprav je papeška preiskovalna komisija razsodila, da so templjarji nedolžni, je Klemen V. pod francoskim pritiskom 1312 red razpustil; zadnjega velikega mojstra templjarjev Jacquesa de Molayja so 1314 zažgali na grmadi v Parizu. Premoženje templjarjev je papež dodelil ivanovcem, vendar pa si je večji del prigrabil francoski kralj. – Danes živa legenda o tajnem preživetju pravih templjarjev, dediščino templjarjev pa si lastijo številne združbe, čeprav kontinuitete ne morejo dokazati.
Dostopnost