poljska književnost, od pokristjanjenja Poljakov v 10. st. je duhovno, pretežno latinsko pesništvo prevladalo nad ljudskim izročilom; sočasno so nastajala zgodovinska dela (kronike in življenjepisi). Krakovska univerza (ustanovljena 1364) je bila v 15. st. izhodišče humanizma, h kateremu sodi tudi prvi razcvet večinoma še latinske poljske književnosti. Pobude sprva zmagovite reformacije, ki je sledila v 16. st., so poljščino dvignile na stopnjo knjižnega jezika s spisi protestanta M. Reja z Nagłowic, jezuitskimi pridigami P. Skarge in vsestranskega J. Kochanowskega. Vojne (17. st.) in razpad Poljske (18. st.) so okrepili politično tematiko v poljski književnosti (Wespazjan Hieronim Kochowski, 1633–1700; W. Potocki). Konec 18. in začetek 19. st. sta prinesla nov razcvet (A. Mickiewicz, Z. Krasiński in J. Słowacki). V iskanju razlogov za težko usodo razkosane in ponižane Poljske so odkrili t. i. mesijanizem, pokoro poljskega ljudstva za vse človeštvo. Spodletela druga poljska vstaja 1863 je prinesla streznitev, gospodarski in družbeni razvoj pa je privedel do tega, da se je težišče literarnega ustvarjanja od dotlej vodilnega plemiškega srednjega sloja preneslo v meščanske kroge. Realizem se je uveljavil z romani J. I. Kraszewskega in dosegel vrhunec v delih B. Prusa. Mojster zgodovinskega romana je bil predvsem H. Sienkiewicz. Naturalizem iz dram G. Zapolske se je s skupino Mlada Poljska (S. Przybyszewski, J. Kasprowicz, K. Tetmajer) sprevrgel v simbolizem. Romani W. Reymonta in S. Żeromskega so ubesedili socialno problematiko, monumentalne drame S. Wyspiańskega pa narodnostno. Po 1918 je zaslovela predvsem skupina Skamander z lirikoma J. Tuwimom in J. Lechońom. Nadarjeni pripovedniki: M. Dąbrowska, Z. Nałkowska, Józef Wittlin (1896–1976). Druga svetovna vojna je književnost v zasedeni Poljski skoraj zatrla. Kmalu se je zaradi uravnavanja duhovnega življenja po sovjetskem zgledu pokazala iluzornost osvoboditve. Književnost je znova oživela po oktobrski Pomladi 1956. Vodilne osebnosti sodobne poljske književnosti so: J. Andrzejewski, K. Brandys, Jerzy Broszkiewicz (1922–1993), S. Dygat, Z. Herbert, J. Iwaszkiewicz, Tadeusz Konwicki (*1926), S. J. Lec, T. Różewicz, T. Borowski, Marek Nowakowski (*1935), Ireneusz Iredynski (1939–85) in S. Lem. V emigraciji so izhajala dela W. Gombrowicza, C. Miłosza, T. Nowakowskega, S. Mrożka, M. Hłaska in filozofa L. Kołakowskega.
Dostopnost