Hohenzollerji [hoencólerji], tudi Hohenzollerni, nemško Hohenzollern, prvotno Zollerji, nemško Zollern, nemška vladarska rodbina; verjetno izvira iz švabske vojvodske rodbine Burchardingov; kot grofi Zollerji izpričani v 11. st. Friderik III., zet Konrada II. Raabškega, je 1191 prejel gradiščanstvo v Nürnbergu (od takrat Friderik I.), ki je bilo središče staufovske moči na Frankovskem. Posest Zollerjev so si 1227 delili Friderikovi sinovi, tako da sta nastali starejša frankovska (gradiščanska) in mlajša švabska (grofovska) veja. Medtem ko je Nürnberg postal cesarsko mesto in dosegel neodvisnost od gradiščanov, so si frankovski Hohenzollerji v okolici mesta zagotovili veliko podporo. Gradiščan Friderik V. je 1363 postal državni knez, Friderik VI. pa je 1415 od kralja Sigismunda Luksemburškega prejel volilno kneževino Brandenburg (kot volilni knez Friderik I.) in ustanovil brandenburško-prusko vejo Hohenzollerjev. Volilni knez Albert III. Ahil je 1473 v Dispositio Achillea naznanil sekundogenituro knežje rodbine na frankovski posesti (Ansbach-Bayreuth). Ansbaško-bayreuthska veja mejnih grofov Hohenzollerjev je izumrla 1806, Ansbach je pripadel Bavarski 1806, Bayreuth pa 1810. Volilni knezi Hohenzollerji so Brandenburg v 17. st. napravili za evropsko velesilo (pod Friderikom Viljemom, 1640–88). Vzhodna Prusija, ki je bila v 16. st. v rokah velikega mojstra Alberta II., je postala 1618 last brandenburških Hohenzollerjev. Knez Friderik III. je 1701 postal pruski kralj (Friderik I.). V 18. st. se je odlikoval kralj Friderik II. Veliki (1740–86). V 19. st. so bili Hohenzollerji glavni združevalci Nemčije in veliki nasprotniki Avstrije. Po združitvi so postali tudi nemški cesarji (1871–1918). 1.12.1918 se je cesar Viljem II. odpovedal nemški cesarski in pruski kraljevski kroni. Medtem ko je frankovsko-brandenburška veja 1539 postala protestantska, so švabski Hohenzollerji ostali zvesti katolicizmu. 1576 so se razdelili v dve veji in bili v 17. st. povzdignjeni v državne kneze. 1849 so se v korist Prusije odpovedali državni suverenosti, njihove dežele pa so postale pruska provinca. Hechingenska veja je izumrla 1869; Karel, iz sigmaringenske veje Hohenzollerjev, je 1866 postal romunski kralj (Karol I.).
Dostopnost