latinski jezik, indoevropski jezik Lacija in posebej Rima, sodi k latino-faliskijski veji italskih jezikov; z razcvetom rimske moči se je polagoma razširil po vsej Italiji, Galiji, Pirenejskem polotoku, v Dalmaciji in Dakiji in spodrinil domače jezike. Stara latinščina je znana z napisov iz 6. st. pr. n. š., v književnosti pa od 240 pr. n. š. (Livij Andronik, Enij). Od 90 pr. n. š. do 14 n. š. klasična (zlata) latinščina (Ciceron, Cezar, Vergilij, Horacij, Ovidij); nato do ok. 120 postklasična (srebrna) latinščina (Seneka mlajši, Tacit); do 200 arhaično obdobje (Apulej). 3.–5. st. poznoantična doba: ljudski in literarni jezik sta se ločila. Vulgarna latinščina se je razcepila v posamezne romanske jezike, literarni jezik pa je še naprej živel v Cerkvi in znanosti (cerkvena latinščina); 14.–16. st. se je počasi čistila tujih (ljudskih) vplivov (klasični idealni slog) in se vedno bolj omejevala le na strokovno rabo. Do konca 17. st. še jezik diplomacije in znanosti; zdaj je deloma v rabi v katoliški Cerkvi, priložnostno pa je tudi jezik znanosti (novolatinski jezik).
Dostopnost