križanje,
1. zgodovina: pribijanje na križ, latinsko crucifixio, v starem veku do Konstantina I. Velikega običajen način usmrtitve zločincev in upornikov. Obsojenca so za roke in noge pribili ali privezali na križ.

Sorodna gesla: Konstantin I. Veliki
2. krščanska Cerkev: znamenje križa, od 2. st. dokazana simbolična kretnja (izpovedovanje vere v Kristusa) za blagoslavljanje sebe, drugih ali stvari; v zgodovini se je znamenje križa spreminjalo. Monofiziti so se pokrižali z enim prstom (ena Kristusova narava), nasprotno so se pravoslavni križali s tremi prsti (sveta Trojica), in to od glave na prsi, nato na desno in levo stran. Katoliška Cerkev razlikuje križanje s petimi prsti (pet Kristusovih ran) od čela na prsi, nato levo in desno (latinsko ali veliko znamenje križa), od znamenja križa s palcem.

Sorodna gesla: monofiziti | sveta Trojica
3. genetika: parjenje osebkov, ki imajo razl. dedne zasnove (posebej pripadnikov različnih pasem, sort ali ras, redkeje razl. vrst) oz. združitev moške in ženske spolne celice, ki nosita razl. dedne zasnove. Potomci, ki nastanejo s križanjem, so hibridi (bastardi). Pri monohibridnem križanju se osebka, ki ju križamo, razlikujeta le v eni od dednih zasnov, pri dihibridnem križanju se razlikujeta v dveh, pri polihibridnem križanju pa v več dednih zasnovah. Potomci križanja med osebki razl. vrst so večinoma neplodni (npr. mezeg).

Sorodna gesla: letalni dejavnik | Mendlovi zakoni dedovanja | mezeg | monohibridno križanje | polihibridno križanje | povratno križanje | vrtnice


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek