medžimurski konj, srednje težki hladnokrvni konj, sorazmerno izdatnih hodov; nastal s križanjem domačih kobil z noriškimi žrebci, po 1900 pa predvsem z belgijskim hladnokrvnim konjem. Razširjen v hrvaškem Međimurju in na območju nekdanje Dravske banovine (tudi severozahodne Slovenije in Gorenjske). Po drugi svetovni vojni plemenijo pri nas predvsem noriški žrebci. 1964 smo to pasmo poimenovali slovenski hladnokrvni konj, prvi rodovniški zapis zanj pa je iz 1964. Na Hrvaškem so za melioracijo uporabljali predvsem težji tip belgijskega konja (brabantec) in zdaj pasmo po našem zgledu imenujejo hrvaški hladnokrvni konj.
Dostopnost