superprevodnost, pojav v nekaterih kovinah in kovinam podobnih spojinah, da pri temperaturi v bližini absolutne ničle popolnoma izgubijo električni upor. Superprevodnost je 1911 odkril H. Kamerlingh Onnes pri poskusih z živim srebrom. Če v krožnem superprevodnem vodniku z indukcijo poženemo električni tok, teče tok poljubno dolgo. Ker je snov brez upora, se energija ne pretvarja v Joulovo toploto in tok se tudi po dolgem času ne oslabi. Superprevodnost nastopi pri kritični temperaturi, ki je značilna za posamezne snovi. Najvišje doslej dosežene kritične temperature za zlitine so 20 K (medkovinske spojine), pri večini kovin pa ležijo ok. 5 K. Superprevodnost je odvisna tudi od magnetnega polja, v katerem je snov. Pri večjih poljih snov pri isti temperaturi preneha biti superprevodna. V zadnjih letih so odkrili nekatere snovi, ki so superprevodne pri višjih temperaturah, npr. sintrane zmesi kovinskih oksidov, kot je barij-itrij-bakrov oksid, katerih kritična temperatura je dovolj visoka (več kakor 100 K), da jo lahko dosežemo s tekočim dušikom (78 K). Navdušenje, ki je zavladalo pri odkritju te snovi (1986 sta J. G. Bednorz in K. A. Müller za to prejela Nobelovo nagrado), se je kmalu poleglo, saj ima snov tri slabosti: 1. težko jo je pridobivati, 2. silno je krhka, zato jo je v tehniki komaj mogoče uporabiti, 3. že v zelo šibkem magnetnem polju izgubi superprevodne lastnosti. Večji pomen bo verjetno dobila predvsem v superprevodnih stikalnih elementih v mikroelektroniki. Superprevodnost nastopa predvsem pri kovinah, ki imajo pri sobni temperaturi visok električni upor. Pri posebno dobrih prevodnikih, kot je npr. srebro, je niso opazili. Superprevodno telo je popolnoma diamagnetno (diamagnetizem; Meißnerjev pojav). Izjeme pri tem so t. i. trdi superprevodniki: zlitine, ki jih zaradi tega uporabljajo v tuljavah (superprevodni magneti, predvsem v pospeševalnikih). Superprevodnost pojasnjujejo z nastankom šibke privlačne sile, ki elektrone poveže v pare.
Dostopnost