okolje, 1. splošno:celota vseh dejavnikov v življenjskem prostoru, ki vplivajo na živa bitja oz. so pod njihovim vplivom; okolje je v sociologiji, psihologiji, ekologiji in etologiji osnovni pojem. Živali in rastline so običajno prilagojene na okolje, v katerem živijo. Človek je z njim v zapletenem medsebojnem odnosu, saj je od njega življenjsko odvisen, to velja tudi za živali in rastline, hkrati pa človek svoje okolje tudi spreminja. Za višje razvite živali in človeka je izredno pomembno tudi socialno okolje oz. odnosi s pripadniki iste vrste. Vplivi socialnega okolja (vzgoja) usmerjajo in uravnavajo vedenje posameznika in so s tem bistveni za oblikovanje vseh socialnih sistemov. Na živa bitja vplivajo neživi dejavniki okolja (abiotski dejavniki), npr. podlaga, voda, zrak, svetloba, toplota. Razl. vrste zahtevajo v svojem okolju posebne razmere; za številne organizme so pomembni dejavniki okolja, ki jih človek ne more zaznavati, npr. čebele se orientirajo z UV-svetlobo, netopirji z ultrazvokom, magnetno polje vpliva na nekatere bakterije. – Živi dejavniki okolja (biotski dejavniki) so odsev številnih in raznolikih odnosov med živimi bitji v kakšnem življenjskem prostoru, npr. med spolnima partnerjema, plenilcem in plenom, zajedavcem in gostiteljem ali med simbionti. V procesih kroženja se mnoge snovi obnavljajo in se lahko večkrat uporabijo; živali in človek npr. vdihavajo kisik in izdihavajo ogljikov dioksid, rastline pa ogljikov dioksid v fotosintezi asimilirajo in izločajo kisik. V vsakem življenjskem prostoru se vzpostavi in ohranja biološko ravnotežje v okolju, ki se ne sme porušiti, drugače je preživetje živih bitij ogroženo. Varstvo narave, katerega osnovni namen je ohraniti ravnotežje, se je začelo v sredini 19. st.; namesto pojma varstva narave zdaj pogosteje uporabljamo pojem varstvo okolja.
Pomembnejši škodljivi učinki na okolje 1. Škodljivih učinkov na ozračje (atmosfera) je največ na zelo industrializiranih območjih in tam, kjer je gost promet. Med snovmi z najbolj škodljivim učinkom na kakovost zraka so žveplov dioksid, ogljikov monoksid, dušikovi oksidi, ogljikovodiki in prašni delci, poleg teh pa tudi večje količine svinca (uporabljajo ga kot dodatek gorivu, ki preprečuje klenkanje) in klorofluoroogljikovodikov (CFC). Te snovi lahko povzročijo dušenje, motnje v krvnem obtoku in težave s koncentracijo; benzopiren (v avtomobilskih izpušnih plinih) lahko sproži tudi razvoj rakastih obolenj. 2. Škodljivi učinki na vode (hidrosfera) so posledica vedno večjih količin komunalnih in industrijskih odplak, v katerih so težke kovine, npr. svinec, arzen, selen, mangan in kadmij, pa tudi škodljive spojine, npr. kromati, cianidi, fenoli, nitrati, fosfati, ostanki pralnih sredstev, sredstev za uničevanje škodljivcev in mineralna olja. Vodo onesnažujejo tudi izcedki iz odlagališč odpadkov. Izpusti hladilne vode v okolje lahko povzročijo zvišanje temperature vodotokov, kar zelo poslabša življenjske razmere vodnim organizmom. Vse večje količine odplak, ki se stekajo v površinske vode in vplivajo na količino kisika v njih, pa tudi neustrezno utrjevanje bregov in regulacije toka vode marsikje izrazito zmanjšajo sposobnost za biološko samoočiščevanje v rekah in jezerih. Tudi morje je že precej onesnaženo zaradi dotokov iz onesnaženih rek in izpusta nafte iz tankerjev (razlitje nafte). Čiščenje odplak (čistilna naprava) je z gospodarskega in tehnološkega stališča zahteven proces. 3. Škodljivi učinki na tla se poleg povečanega zakrasevanja zadnje čase kažejo predvsem kot kopičenje strupenih sredstev za uničevanje škodljivcev (pesticidi, predvsem kloroogljikovodiki, npr. DDT, klordan in aldrin, ter organske fosforjeve spojine, npr. E 605®, malation, azodrin). Te snovi uporabljajo bodisi kot praške bodisi kot raztopine. Ko jih razpršimo po okolju, jih dež spere v zemljo, kjer uničijo tudi koristne talne organizme in škodijo rastlinam. Te so zaradi njihovega delovanja bolj občutljive za škodljivce. Strupene snovi se kopičijo v prehranjevalnih verigah in končno lahko pridejo tudi do človeka. Škodljive učinke pesticidov lahko zmanjšamo z zatiranjem škodljivcev z biotičnimi sredstvi. 4. Škodljivi učinki urbanizacije. V industrializiranih z. državah je že več kot 10 % površine gosto poseljene oz. prekrite s cestami in industrijskimi objekti, grozi pa jim še nadaljnje izgubljanje plodne zemlje (ok. 110 ha na dan). 5. Škodljivi učinki trdnih odpadkov. Naraščanje količine trdnih odpadkov je tesno povezano z naraščanjem gostote prebivalstva, pa tudi s povečevanjem splošne porabe in uporabe razkošne embalaže. Neurejena odlagališča odpadkov zelo ogrožajo kakovost talnice in površinskih vod. Nekateri trdni odpadki se v naravi ne razkrajajo, pri gorenju PVC pa se sproščajo pare, ki vsebujejo klorovodikovo kislino. 6. Škodljivi učinki hrupa. Poškodbe zaradi hrupa; ukrepi za zmanjšanje škodljivih učinkov: razvoj in spodbujanje uporabe bolj tihih motorjev in prevoznih sredstev, preselitev zelo hrupnih industrijskih objektov na redkeje poseljena območja, boljša izolacija stanovanjskih objektov.
Dostopnost