zrnatost, mera za velikost zrn, iz katerih so sestavljene nekatere snovi (npr. nekatere zlitine, kamena sol, sintrana gradiva). Navadno jo izražajo kot število zrnc v enoti površine ali prostornine. Najbolj preprosto je določanje zrnatosti s sejanjem; več sit postavijo tako, da se velikost luknjic zmanjšuje od zgornjega proti spodnjemu situ; sipko snov nasujejo na zgornje sito in ga pretresajo – zrna prehajajo skozi sita in se ustavijo na prvi mreži, ki ima manjše luknjice od premera zrna. S tem se razporedijo v velikostne razrede. Območje velikosti zrn posamezne frakcije je velikost luknjic sita, na katerem se frakcija ustavi, in zgornjega sita, skozi katerega se je frakcija še pretresla (npr. območje velikosti zrn 1–2 mm). Zrnatost se določa tudi z mikroskopom (pogosto z računalniško obdelavo), sedimentacijo (mdr. s centrifugo in ultracentrifugo), analizo mulja, sejanjem v zračnem toku. 1. Pri materialih, ki se uporabljajo za torne ploskve (npr. ležaji, cevovodi), pomeni večja zrnatost, da je površina bolj hrapava in da tako povzroča večje trenje in hitrejšo obrabo; 2. večja zrnatost obdelovalnih priprav (brusi, brusni papir) pomeni hitrejše odstranjevanje snovi z obdelovanca, zato pa je površina bolj groba; 3. v fotografiji je od zrnatosti fotografskega materiala odvisna kakovost slike. Groba zrna sicer povečajo občutljivost fotografske emulzije, vendar pri povečavi postanejo vidna.
Dostopnost