Spodnja Panonija, ozemlje med Dravo, Donavo in Rabo, ki je po zmagi Ludvika Nemškega nad Bolgari 828 postalo grofija v okviru vzhodnofrankovske oz. bavarske V. prefekture, 869–74 pa samostojna slovanska kneževina. Ok. 840 je v Spodnji Panoniji z. od Blatnega jezera dobil velik fevd slovanski knez Pribina, si ob izlivu Zale v Blatno jezero zgradil prestolnico Blatenski kostel (Blatograd, Moosburg, Urbs paludarum) in koloniziral območje – v veliki meri s Karantanci. Ludvik Nemški je Pribini 847 njegova posestva podelil tudi v last in ga imenoval za frankovskega mejnega grofa v Spodnji Panoniji. V uporu Ludvikovega sina Karlmana je bil kralju zvesti Pribina 860/61 ubit; kot slovanski knez in grof v Spodnji Panoniji ga je nasledil sin Kocelj. Ta je 867 na njuni poti iz Velike Moravske v Rim sprejel bizantinska misijonarja Konstantina in Metoda (sv. Ciril in Metod) in »močno vzljubil slovanske knjige«. 869 se je Kocelj z Moravani otresel frankovske oblasti in zavladal kot samostojni slovanski knez. Papež Hadrijan II. mu je poslal kot škofa in svojega legata »za Slovane« Metoda; 870 ga je imenoval še za nadškofa Spodnje Panonije in Moravske z naslovom sirmijskega metropolita. Spodnja Panonija je postala središče z. bogoslužja v slovanskem jeziku in se cerkveno osamosvojila ter postala neodvisna od salzburške nadškofije; Metod je bil verjetno tudi avtor najstarejšega slovanskega zakonika (Zakon sudni ljudem). Po sklenitvi miru med Moravani in Franki (874 v Forcheimu) so ti Koclja odstranili kot veleizdajalca; slovansko bogoslužje so zatrli; s Kocljevim padcem je izginila tudi zadnja samostojna kneževina prednikov Slovencev. Območje Spodnje Panonije so konec 9. st. začeli osvajati Madžari in ga postopno tudi etnično-jezikovno madžarizirali.
Dostopnost