islam [arabsko, ‘predanost, podrejanje božji volji’], religija, ki jo je začel razglašati Mohamed v 7. st.; danes se opredeljuje za muslimane sedmina svetovnega prebivalstva. Islam razume sebe kot izpolnitev čiste Abrahamove in Jezusove vere, ki naj bi jo Judje in kristjani popačili. Zagovarja strogi monoteizem: edini bog je Alah, ki je vsemogočen, vseveden in usmiljen. Alah vnaprej določa vse dogajanje (kismet), vendar islam zato ne izključuje človekove svobode in osebne odgovornosti v zvezi z zveličanjem. Človek, ki je po naravi dober (brez izvirnega greha), vendar neskončno oddaljen od Boga, je poklican za to, da se podredi božji volji in jo uresničuje; ob poslednji sodbi bo za to odgovarjal pred Bogom. V Koranu so razodete za vse čase veljavne norme skupnega življenja v pravičnosti, ki jih je treba izpolnjevati za pridobitev zveličanja; na absolutni gotovosti teh norm temelji tudi zavest o poklicanosti muslimanov za to, da spremenijo svet. Dodatne napotke za pravilno življenje pomenijo »prerokovi običaji« (Suna, Hadit). Vse skupaj je podlaga religioznega zakona (šeriat), ki zaobsega vsa področja življenja, nad njegovim izpolnjevanjem pa bedi kadi. Islamu je tuje ločevanje duhovnega od posvetnega, telesa od duha, politike od religije; prav tako tudi ne pozna sloja klerikov, ki bi bili posebej posvečeni v skrivnosti vere. Nove probleme, ki jih šeriat ne sankcionira, rešujejo učitelji postave (ulama) štirih uradno priznanih pravnih šol (madhab) hanafitov, malikitov, šafiitov in hanbalitov, ki so razvile kazuistično pravo (eni od teh sledi vsak sunitski musliman). – Podrejanje Alahovi volji se izraža v izpolnjevanju petih poglavitnih dolžnosti (pet stebrov islama): izpovedi vere (šahada), ritualni molitvi (salat), ki se moli petkrat na dan, dajanju miloščine (zakat), postu (saum) v mesecu ramadanu in romanju (hadž) v Meko. Dolžnost vsakega muslimana sta tudi udeležba v sveti vojni (džihad) in odrekanje pitju vina ter uživanju svinjine. Askeza in samsko življenje v islamu na splošno nista znamenji krepostnosti (vsak musliman ima lahko po štiri zakonske žene in več priležnic). Obred iniciacije v islamu je obrezovanje. Del islamske ljudske pobožnosti so tudi čaščenje svetnikov, vera v čudeže in izvajanje magičnih postopkov. Kljub izredno izraženemu občutku za solidarnost – izraz tega je tudi sodobno panislamsko gibanje – je v islamu prihajalo do številnih razcepov, večidel zaradi političnih razhajanj. Najpomembnejši sta skupnosti sunitov (90 %) in šiitov. Čeprav so islam v času prvih Mohamedovih naslednikov (kalifov) ogrožali številni upori, se je z religiozno gorečnostjo, ki se ji je pridruževala težnja po gospodarski in politični ekspanziji, njegov vpliv zelo hitro širil. V 10. st. so islam prevzeli vsi prebivalci Arabskega polotoka, s. Afrike, večjega dela Španije, Male Azije in Perzije, širiti pa se je začel tudi proti V (Indija, Indonezija) in Balkanu. Na svojem vplivnem območju je imel velik kulturni pomen (islamska umetnost, arabska književnost, arabska glasba, islamska filozofija, islamska znanost), po drugi strani pa je tudi sam prihajal v stik z razl. kulturami, kar je spodbudilo razvoj novih smeri v islamu, npr. mistična gibanja (predvsem sufizem). Islam je vse do zdaj ohranil sposobnost, da se hitro širi (posebej v Afriki). Propad islamske moči in kulture v 19. st. je spodbudil nastanek reformacijskih gibanj; nekatera so z. civilizacijo zavračala (vahabiti), druga pa so njene prvine, posebej moderno naravoslovje in demokracijo, skušala vključiti v islamski svet. Vsem je skupno to, da napredek razumejo kot vrnitev k začetkom islamskega verskega gibanja, pri čemer se je prvotni ideal islama – »egalitarna laična teokracija« – pogosto izrazil v islamskem socializmu. Po uveljavitvi islamske revolucije v Iranu pod vodstvom ajatole R. Homeinija se je vpliv fundamentalističnih skupin, ki se zavzemajo za reislamizacijo države in družbe, povečal tudi v drugih islamskih državah, npr. v Alžiriji.
Dostopnost