kitajski jezik, skupaj s tajščino sodi v v. skupino kitajsko-tibetanskih jezikov. Je enozložen (enozložni jeziki), izolacijski (izolacijski jeziki) in ima pomenskorazločevalne toneme (pomen besede določa potek tona). Razvoj jezika je potekal prek treh stopenj: 1. predklasični jezik (od začetka 1. tl. pr. n. š.), 2. klasični jezik (od ok. 500 pr. n. š.), 3. pogovorni jezik (od 6. st.). Klasični jezik je še v 20. st. prevladoval v filozofiji, poeziji, esejistiki in zgodovinskih spisih. Novokitajski jezik se čedalje bolj nagiba k večzložnosti; deli se na številna narečja; v novejšem času severnokitajsko (pekinško) narečje postaja knjižni jezik.
Dostopnost