kanadska književnost, po angleškem zavzetju francoskega Québeca (1759/60) naj bi bil poleg Cerkve francoski jezik tisti, ki naj bi ohranil kulturno samobitnost province. Za samopotrditev je bil pomemben antiklerikalni zgodovinski roman Kanadski predniki (Les anciens Canadiens, 1863); avtor je Aubert de Gaspé (1786–1871). Pesništvo se je razvijalo po zgledu francoske romantike; najvplivnejši lirik je bil Octave Crémazier (1827–1879). Po V. Hugoju se je zgledoval lirik in dramatik Louis-Honoré Fréchette (1839–1908), pri P. Verlainu in A. Rimbaudu pa simbolist Émile Nelligan (1879–1941). Pozornost je zbudil psihološki ljubezenski roman Laure Conan (pravo ime Félicité Angers, 1820–90). Pomembni predstavniki domačijskega romana (roman du terroir) so bili L. Hémon, Germaine Guèvremont (1893–1968) in Ringuet (pravo ime Phillippe Panneton, 1895–1960). Industrializacija in urbanizacija Québeca sta bili osrednji temi realističnih romanov Jeana-Charlesa Harveyja (1891–1967), Gabrielle Roy (1909–83), A. Hébert, Rogerja Lemelina (1919–92) in Andréja Langevina (*1927). Izraz protesta zoper prevladujoči katoliški kler so bili v okviru t. i. tihe revolucije mdr. romani Gérarda Bessetta (*1920). Marie-Claire Blais (*1939) in Réjean Ducharme (*1942) obravnavata generacijske probleme zaradi brezupne družbene realnosti brez človeške topline. Vse večje težnje po neodvisnosti Québeca od angleške Kanade se kažejo v eksperimentalnih delih, sorodnih francoskemu novemu romanu, avtorjev Jacquesa Ferrona (1921–85), Huberta Aquina (1929–77) in Jacquesa Godbouta (*1933). Frankofonske manjšine zunaj Québeca mdr. zastopa Antonine Maillet (*1929). Pomembni avtorji gledališča francoskega dela Kanade so Gratien Gélinas (1909–99), Marcel Dubé (*1930) in še posebej Michel Tremblay (*1942), ki je pogovorni jezik Québeca (joual) oživil na odru. Pomembno mesto med liriki 20. st. zavzemajo Alain Grandbois (1900–75), Hector de Saint-Denys Garneau (1912–43), Rina Lasnier (1915–97), Gaston Miron (1928–96), pa tudi feministka Nicole Brossard (*1943). Kanadska književnost v angleškem jeziku je nastala po ustanovitvi dominiona (1867). Tradicijo je ustvarjala lirika Charlesa G. D. Robertsa (1860–1943). Kanadsko pokrajino sta opevala Archibald Lampman (1861–1899) in Bliss Carman (1861–1943), vendar ni mogoče prezreti usmeritve k angleškim zgledom, še posebej k W. Wordsworthu. Utemeljitelj zgodovinskega romana je William Kirby (1817–1906). Predstavnik humoristične proze v prvi polovici 20. st. je Stephen Leacock (1869–1944), romana kronike pa Mazo de la Roche (1885–1961). Realistične romane so pisali: avtor nemškega rodu Frederick Phillipp Grove (1879–1948) in M. Ostenso, po drugi svetovni vojni pa Morley Callaghan (1903–1990), Hugh MacLennan (1907–90) in Sinclair Ross (1908–96). V svetu so s svojo prozo zasloveli Mavis Gallant (*1922), Alice Munro (*1931) in Sandra Birdsell (*1942), prav tako Timothy Findley (1930–2002) – preoblikoval je zgodovinski roman – in nasprotujoča si mnenja vzbujajoči romani Leonarda Cohena, tudi slavnega kantavtorja, pa tudi eksperimentalna proza M. Ondaatjeja. Zahteve Indijancev in verskih manjšin je zastopal menonit Rudy Wiebe (*1934), vodilna predstavnika kanadskega postmodernizma sta Robert Kroetsch (*1927) in Jack Hodgins (*1938). Priznana pisateljica je M. E. Atwood, ki se mdr. ukvarja tudi z vlogo ženske v moderni družbi. Modernistično in socialno angažirano liriko so pisali Abraham M. Klein (1909–1972), F. R. Scott (1899–1985), Earle Birney (1904–95) in Dorothy Livesay (1909–96). Kanadski miti so podlaga za ustvarjanje lirikov Edwina Johna Pratta (1883–1964), Jamesa Reaneyja (*1926) in Johna Newlova (*1938). Modernistične mednarodne tokove so sprejeli Irving Layton (*1912), Al Purdy (1918–2000), Margaret Avison (*1918), Louis Dudek (1918–2001) in Phyllis Webb (*1927). Precej se je razmahnila drama s sodobno tematiko, npr. z Johnom Herbertom (1926–2001), Sharon Pollock (*1936), Georgeem Rygo (1932–87) in Davidom Fennariom (*1947). Čutiti je izrazite težnje po ločitvi od književnosti ZDA.
Dostopnost