protireformacija, v ožjem pomenu obramba pred protestantizmom in rekatoliziranje protestantskih območij kot odgovor katolicizma na reformacijo; v širšem pomenu se s protireformacijo označuje tudi notranja obnova katoliške Cerkve (katoliška reforma), posebej po tridentinskem koncilu (1545–63). Nosilci protireformacije so bili jezuiti, delovali so kot vzgojitelji in svetovalci plemstva, in kapucini, ti so delovali med preprostim ljudstvom. Večje uspehe so oboji dosegli šele s podporo posvetne oblasti; pri tem je obveljalo načelo, ki so ga 1555 v augsburškem verskem miru izsilili sami protestanti, da deželni knez določa versko pripadnost podložnikov. Protireformacijo oz. rekatolizacijo je podpiral zlasti španski kralj Filip II., v nemškem cesarstvu pa so protireformacijo podpirali predvsem Wittelsbachi in Habsburžani; protireformacija je dosegla vrh z restitucijskim ediktom (1629), ki je zahteval vrnitev cerkvenih posesti, sekulariziranih 1552. Vestfalski mir (1648) je razveljavil edikt in ga nadomestil z – za protestantizem ugodnejšo – določitvijo stanja cerkvenih posesti iz 1624. Protireformacija se je pokrivala s krepitvijo absolutizma in centralizma pri nemških deželnih knezih, razveljavljanjem stanovskih pravic, deloma tudi z ustanavljanjem sekundogenitur na novo pridobljenih cerkvenih ozemljih. Protireformacija je bila uspešna tudi v južnih provincah Nizozemske, v Franciji, na Poljskem in Ogrskem.
Protireformacija v Sloveniji V notranjeavstrijskih deželah, med njimi so bila tudi območja s slovenskim prebivalstvom, je protestantizem dosegel vrh z graško in bruško versko pacifikacijo (1572 in 1578): pretežno protestantski stanovi so težave nadvojvode Karla (1564–90) pri obrambi pred turškimi vpadi izkoristili in tako pridobili nove pravice. 1579 so se o programu rekatolizacije dogovorili avstrijski nadvojvoda Karel, tirolski Ferdinand in bavarski Viljem. Protireformacija se je v naslednjih letih v alpskih deželah začela z izgoni posameznih meščanov, izrinjanjem protestantov iz dvornih služb in rekatolizacijo posameznih gospostev. Z nadvojvodo Ferdinandom II. (konec 16. st.) vrh protireformacije v notranjeavstrijskih deželah. Ustanovljene so bile »reformacijske komisije«; izganjale so preostale protestante. Komisije – na Kranjskem jo je vodil ljubljanski škof T. Hren – so rušile protestantske cerkve in pokopališča, sežigale knjige (razen Svetega pisma oz. Dalmatinovega prevoda Biblije) in vračale katoliški Cerkvi odvzeto premoženje. 1628–29 so se morale izseliti še preostale protestantske plemiške družine. Protestanti so ostali le v Prekmurju (v okviru Ogrske).
Dostopnost