Hume [hjúm], David, škotski filozof in zgodovinar, *7.5.1711 Edinburgh, †25.8.1776 prav tam; zagovarjal empiristični in psihologistični nauk o spoznanju; analiza zavesti ga ni pripeljala samo k poudarjanju čutnih zaznav (in njihovih reprodukcij) in k pojmu asociacije predstav, ampak tudi k razlikovanju med resnicami o dejstvih (ki ne vsebujejo nujnosti) in umskimi resnicami (ki vsebujejo le miselno nujnost). Glede naravnih zakonov je bil Hume skeptik; analiziral je predvsem pojma substance in vzročnosti, ki po njegovem mnenju temeljita zgolj na psihološki nujnosti; tradicionalni metafiziki je odrekel vsakršno verodostojnost (Raziskovanje človeškega razuma, An Enquiry Concerning Human Understanding, 1748; sl. 1974). V etiki zagovarjal determinizem, hedonizem in utilitarizem (Raziskovanje načel morale, An Enquiry Concerning the Principles of Morals, 1751); po Humu religija izvira iz verskega čuta (Dialogi o naravni religiji, Dialogues Concerning Natural Religion, 1779; sl. 2000). Odločilno vplival na francosko razsvetljenstvo, na I. Kanta in na pozitivizem. Napisal tudi zgodovino Anglije in nekaj prispevkov o narodnem gospodarstvu.
Dostopnost