visoka napetost, električna napetost, katere velikost je v napravah nad 1 kV, v električnih omrežjih pa nad 100 kV in lahko s svojim električnim poljem povzroča močne pojave razelektrenja (npr. nastanek isker); za prenos električne energije na daljavo po prostih vodih, pridobivanje rentgenskih žarkov (rentgensko sevanje) in katodnih žarkov, električni vžig (npr. pri bencinskih motorjih, oljnih kuriščih), prestrezanje lebdečih delcev v električnem polju (npr. elektrostatično lakiranje, prašni in dimni filtri) idr. Visoko napetost je načeloma mogoče dobiti z indukcijo, transformiranjem v transformatorjih ali z izmenjavo nabojev (npr. stroj za naelektrenje, elektrostatični generator). Na območje najvišje napetosti sodijo napetosti nad 400.000 V. Tovrstne napetosti se uporabljajo predvsem v fiziki visokih energij za pospeševanje elementarnih delcev (pospeševalnik delcev). Kot nizka napetost so označene napetosti do 40 V; te so za človeka večinoma nenevarne. Za obvladovanje visokih napetosti so potrebni izredno veliki izolatorji, da bi pretvorjeno energijo zanesljivo zaščitili pred kratkimi stiki in preboji.
Dostopnost