poljska glasba, najstarejši ohranjeni spomeniki so iz poznega srednjega veka. V 16. st. je dosegla visoko raven z glasbo za orgle in za lutnjo (Mikołaj Gomólka, 16. st.), v 17. st. pa se je zgledovala po italijanskem baroku. Glasbo so gojili predvsem na knežjih dvorih, posebna dvorna kapela, ki so jo 1596 premestili iz Krakova v Varšavo. V začetku 18. st. so vplivi z Dunaja spodrinili italijanske slogovne vzore. 19. st. je dalo S. Moniuszka, avtorja poljske nacionalne opere Halka (Vilno, 1848), pozneje pa še K. Szymanowskega, na Poljskem rojeni F. Chopin je Evropo seznanil s poljskimi plesnimi oblikami (mazurka, krakovjak idr.); številni poljski poustvarjalni umetniki, npr. I. Paderewski, so nastopali po vsej Evropi. Sredi 20. st. se je poljska glasba z odličnimi skladatelji, kot so W. Lutosławski, K. Serocki, K. Penderecki, A. Panufnik in H. M. Górecki vključila v razvoj najnovejše glasbe.
Dostopnost