nemško-francoska vojna 1870/71, naslednica pruskih zmagovitih vojn 1864 in 1866; načrtno jo je sprožil O. Bismarck. Neposredna zunanja povoda sta bila protest Francozov proti prizadevanjem prestolonaslednika Leopolda Hohenzollernsko-Sigmarinškega za pridobitev španske krone in Bismarckova objava depeše iz Emsa. 19.7.1870 so Francozi Nemčiji napovedali vojno. Napoleon ni pričakoval, da se bodo južnonemške države v vojni pridružile Prusiji. Nemci so prodirali s tremi armadami pod poveljstvom generalfeldmaršala H. Moltkeja; v Metzu obkolitev francoske Renske armade (F. A. Bazaine); francoska armada pod poveljstvom M. de Mac-Mahona, ki je priskočila na pomoč, se je morala 2.9. vdati pri Sedanu (Napoleon III. ujet); Francija je bila razglašena za republiko; vlada pod L. Gambetto je nadaljevala vojno. Od 15.9.1870 do 28.1.1871 obleganje Pariza; nove armade, ki jih je oblikoval Gambetta, so bile na S poražene pri Le Mansu in Saint-Quentinu, na J (Loarska armada) pri Orléansu; general Ch. Bourbaki je moral pobegniti v Švico. 28.1.1871 premirje; 26.2. preliminarni mir v Versaillesu; 10.5. podpis miru v Frankfurtu na Majni: Francija je morala odstopiti Alzacijo in Loreno z Metzem in plačati pet milijard zlatih frankov vojne odškodnine; do plačila odškodnine so ostali deli s. Francije pod vojaško zasedbo (tri leta). – Posledice: dolgo pričakovana nemška združitev z ustanovitvijo nemške države; 18.1.1871 slovesna razglasitev cesarja v Versaillesu; Francija je izgubila vodilen položaj v Evropi; nemško-francoski odnosi od takrat zaznamovani s težnjami po maščevanju in zahtevah po varnosti; velik razmah nemškega gospodarstva.
Dostopnost