hipnoza [grško, ‘spanje’], spremenjeno stanje zavesti (trans); do takšnega stanja pomaga hipnotizer; oseba postane sposobna sprejemati določene vtise; hipnotizer lahko omogoči zoženje pozornosti in pomnjenja ter vzbudi določene predstave, odzive in občutke, tudi telesne spremembe. Ukazom, ki so dani v hipnozi in naj bi jih oseba ubogala po hipnozi (posthipnotični ukazi), sledi hipnotizirana oseba s subjektivnim prepričanjem, da ravna po svojem lastnem nagibu in pogosto celo navede razloge za svoje ravnanje (sekundarna racionalizacija). Hipnotična stanja so zelo odvisna od pričakovanj in stališč hipnotizirane osebe, zato je tudi sporno mnenje, da je hipnoza stanje, v katerem potekajo posebni psihični procesi; nekateri jo razumejo zgolj kot skrajno obliko sugestije. Laično hipnotiziranje, posebej če sugestije niso odpravljene, je lahko nevarno; v večini držav je prepovedano uporabljati hipnozo za sodne namene. V Evropi je hipnoza postala znana v 18. st. zaradi F. A. Mesmerja (pojasnjeval jo je kot »magnetizem«). Dolgo so jo povezovali s praznoverjem. Izraz hipnoza je uvedel angleški zdravnik J. Braid (1795–1860). V 19. st. so hipnozo uporabljali pri obravnavi nevrotičnih pojavov (katerih bistvo še ni bilo dovolj znano; nevroza); pri tem je hipnotizer skušal sugerirati izginotje simptomov. Zdaj hipnozo uporabljajo za indukcijo čustvenih stanj ter pri obravnavi psihičnih motenj in kroničnih bolečin.
Dostopnost