Hanibal (grško Annibas, latinsko Hannibal), kartažanski vojskovodja, *247 ali 246 pr. n. š., †183 Libisa; sin Hamilkarja Barka, z osvojitvijo Sagunta 219 pr. n. š. sprožil drugo punsko vojno; 218 prestopil reko Ebro, razmejitveno črto rimskih in kartažanskih interesov, v. Pireneje, šel skozi Galijo, prečkal Alpe ter oktobra in decembra premagal rimske čete na Ticinu in Trebiji. S svojimi enotami, okrepljenimi z upornimi Galci, je maja 217 v bitki pri Trazimenskem jezeru porazil Flaminija. 216 je po pohodu skozi Apulijo zmagal v za Rimljane katastrofalni bitki pri Kanah. Hanibalov vojaški cilj ni bilo uničenje Rima, ampak odprava rimske prevlade v Italiji. Ker zveza z makedonskim kraljem Filipom V., sklenjena 215, ni sledila njegovim vojaškim posegom v Italiji, ker so južnoitalski zavezniki Rima le posamično prestopali na kartažansko stran in ker iz Kartagine ni prišla vojaška oskrba, je bil Hanibal od 215 naprej s strategijo Fabijca K. Fabija Maksima Kunktatorja potiskan vse bolj v defenzivo. Da bi Rimljane odvrnil od obleganja Kapue, je 211 prodrl do Rima, vendar proti dobro utrjenemu mestu ni mogel storiti ničesar, zgubil pa je Kapuo, Tarent in druge italske zaveznike. Vojska, ki mu jo je hotel njegov brat Hasdrubal pripeljati iz Španije, je bila 207 pri Metauru uničena, druga pod poveljstvom Maga pa odbita 203 pri Genovi. 203 je bil poklican nazaj v Kartagino, 202 izgubil bitko pri Zami proti P. Korneliju Scipionu starejšemu. Po končani drugi punski vojni si je po demokratski spremembi ustave (196) doma pridobil številne sovražnike in 195 zbežal pred rimsko zahtevo po izročitvi k Antiohu III. Velikemu v Sirijo; v njegovi službi je 190 na morju premagal z Rimljani povezane Rodošane. Pri Pruziju II. iz Bitinije je poiskal novo zatočišče in zanj 184 premagal ladjevje kralja Evmena II. iz Pergamona. Ker je Rim spet zahteval njegovo izročitev, je izbral prostovoljno smrt z zastrupitvijo.
Dostopnost