antisemitizem, od konca 19. st. uveljavljena označitev za negativen odnos do Judov, ki so kot manjšine živeli v posameznih državah, in dejanja, usmerjena proti njim; izraz je ok. 1879 uvedel W. Marr. Antisemitizem se je kazal v preganjanju Judov, diskriminaciji z zakonom, neenakopravnosti, izganjanju (pogromi) in fizičnem uničenju. Ta oblika antisemitizma je bila prvič tudi politični cilj v nacistični Nemčiji (poboj več milijonov Judov). Temelji antisemitizma so v predkrščanski razselitvi Judov. Tako so nastale judovske manjšine predvsem v evropskih državah. Zaradi posebnosti, ki so izhajale iz religije (prepovedi jedi, pravila o čistosti, praznovanje sabata, obrezovanje ipd.), so bili Judje izključeni iz družbe. V srednjeveški družbi in zgodnjem novem veku so bili Judje, ki niso pripadali državnim Cerkvam, diskriminirani tudi politično in z zakonom. Prepovedano jim je bilo opravljati določene poklice, tako da so se ukvarjali predvsem s trgovino, posojanjem denarja ipd. Posledica diskriminacije je bila po pravilu prestop v krščanstvo. Ta oblika antisemitizma je imela predvsem religiozne in socialne vzroke. V 18. st. se je z razsvetljenstvom (ideje o splošnih človekovih pravicah in osebni svobodi) začelo razveljavljanje posebnih zakonov (emancipacija). Približno sredi 19. st. utemeljena in v nemški ustavi iz 1871 določena enakopravnost Judov kot državljanov, njihov naraščajoči politični in gospodarski vpliv, pa tudi nadpovprečna pogostost v posameznih poklicih sta sodobni antisemitizem ohranjala. V drugi polovici stoletja je dobil nov zalet v skrajnem nacionalizmu, gospodarskih krizah in v novem socialnodarvinističnem rasizmu. Opiral se je na netočno trditev, da imajo pripadniki določene rase podobne duhovne in značajske lastnosti. Judje so bili predstavljeni kot duhovno, kulturno in značajsko manjvredni. Hkrati je zaradi nekaj posameznih Judov na vodilnih položajih v denarnih ustanovah veljalo prepričanje, da so Judje resna grožnja, češ da imajo v svojih rokah najpomembnejše denarne ustanove. K ukoreninjenju antisemitizma je pripomoglo še dejstvo, da ima vsako obdobje splošne družbene negotovosti »grešnega kozla«, ki naj bi bil kriv vsega zla (predsodki, stereotipi). Od 1881 se je antisemitizem v Nemčiji organiziral v številnih protijudovskih strankah, vendar pa so te večinoma obstajale le kratko obdobje (vrhunca 1881 in 1893). Pomembni predstavniki antisemitizma v Nemčiji so bili zgodovinar H. von Treitschke in krščanski socialist A. Stoecker. Antisemitizem je imel v tej dobi precejšnje razsežnosti tudi v Avstriji, posebej v dejavnostih G. von Schönererja. Po prvi svetovni vojni je bil sestavni del večine programov nemških desničarskih političnih strank. Svoj vrhunec je dosegel v obdobju nacizma. Ta je judovsko vprašanje hotel rešiti s fizičnim uničenjem Judov v vsej Evropi. Kljub obsodbi antisemitizma po drugi svetovni vojni je še danes navzoč.
Dostopnost