inkvizicija [latinsko, ‘preiskovanje’], postopek proti heretikom za zaščito vere. V rimskem cesarstvu v obdobju pred Konstantinom Velikim so bile za odmik od prave vere predvidene le cerkvene kazni. Ko je krščanstvo postalo državna vera, so bile uvedene kazni za heretike. V visokem srednjem veku se je inkvizicija izoblikovala v posebno institucijo rimske Cerkve za zatiranje krivoverstva (deloma tudi čarovnic). Pogosto je bila združena z mučenjem, če ni pomagalo niti to, je sledila smrt na grmadi, pri tem so inkvizitorji upali, da se bo obsojeni zadnji hip spreobrnil. Inkvizicijski proces (sacrum officium) se je delil na uvodno preiskavo, iskanje in izrek sodbe; proces je vodil in izrekal sodbo en sam organ. Papež Gregor IX. je 1231/1232 dominikance pooblastil za izvajanje inkvizicije. Grozljivost inkvizicije je bila v tem, da je že ovadba dveh prič zadostovala za obtožbo, da je bila pravna obramba izključena in da so bila priznanja izsiljena brez suma o resničnosti. 1484 se je inkvizicija v Nemčiji razširila na čarovništvo; inkvizicija se je končala po reformaciji. V Franciji, Španiji in Italiji se je obdržala še naprej. Zadnje obsodbe na smrt so bile izrečene konec 18. st.; v 19. st. je bila inkvizicija odpravljena.
Dostopnost