pravna znanost, znanost, ki preučuje pravo; obsega: pravno dogmatiko (znanstveno raziskovanje, predstavljanje in utemeljevanje veljavnega prava), pravno sistematiko (delitev in razmejitev posameznih pravnih panog), pravno zgodovino (preučevanje nastanka, razvoja in družbene vloge prava), filozofijo prava (preučevanje pojma, izvira, bistva, vsebine prava), sociologijo prava (raziskovanje učinkovanja prava na družbo) in pravno politiko (obravnava zakonskih predlogov). Primerjalno pravo sega na vsa našteta področja in primerja razl. pravne rede. Razlikovati je treba med ustvarjanjem in uporabo prava.
Zgodovina Pravna znanost se je v Evropi razvijala z recepcijo rimskega prava; temu se je zoperstavila šola naravnega prava. Pomembna zakonodajna dela 17. in 18. st. izhajajo iz naziranj naravnega prava (pruski obči deželni zakonik, avstrijski obči državljanski zakonik, francosko code civile). Tem zakonodajnim prizadevanjem je nasprotovala zgodovinska šola, ki jo je v začetku 19. st. ustanovil F. C. von Savigny. Pojmovna jurisprudenca je skušala gledati na pravo s formalističnega gledišča, ne da bi se ozirala na gospodarska in socialna razmerja (F. von Liszt). V nasprotju z njo je t. i. šola prostega oblikovanja prava zahtevala za sodnika pravico svobodnega določanja prava. Interesna jurisprudenca je zahtevala, da se pri razlaganju zakona upoštevajo interesi, na katerih temelji zakon.
Dostopnost