Habsburžani [po prvem sedežu gradu Habsburg ali Habichtsburg, v švicarskem kantonu Aargau], evropska vladarska rodbina, prve posesti v Zgornji Alzaciji in med rekama Aare in Reuß, v začetku 11. st. grofovski naslov, 1135 so prevzeli urad deželnega grofa v Zgornji Alzaciji; v 13. st. ena najpomembnejših rodbin na Švabskem. Izvolitev Rudolfa Habsburškega za nemškega kralja (1273–91) je 1273 končala interegnum; Rudolf je z zmago nad češkim kraljem Otokarjem II. Pšemislom 1276 in zasedbo Avstrije in Štajerske utrdil moč rodbine. Po umoru Alberta I. (1298–1308), ki je po smrti očeta Rudolfa Habsburškega kot kandidat za nemškega kralja podlegel Adolfu Nassavskemu (1292–98), je krona pripadla Luksemburžanom. Ozemeljske izgube Habsburžanov v Švici je rodbina nadomestila v 14. st. na V kraljevine (Avstrija, Štajerska, Koroška, Kranjska, Tirolska). Po smrti zadnjega Luksemburžana, cesarja Sigismunda Luksemburškega, si je njegov zet Albert II. 1437 zagotovil češko, 1438 pa še nemško krono; ta je v rokah Habsburžanov ostala povezana s cesarsko častjo (razen 1742–45), medtem ko so Habsburžani 1457 s smrtjo Ladislava Posthumusa izgubili Češko. Friderik III. (1440–93) in Maksimilijan I. (1493–1519) sta postavila temelje habsburške velesile: 1482/93 so si Habsburžani pridobili Burgundijo in Nizozemsko, 1506/16 Španijo z italijanskimi deželami in kolonialni imperij v Ameriki. V državi Karla V. (1519–56) »sonce nikdar ni zašlo«; Habsburžani so postali najmogočnejša evropska vladarska rodbina; 1526 sta jim pripadli Češka in Ogrska. Delitev države 1556 je razdelila rodbino na špansko vejo (1700 izumrla s španskim kraljem Karlom II.) in avstrijsko vejo (moška veja izumrla 1740 s Karlom VI.). Med reformacijo in verskimi boji v 16./17. st. so bili Habsburžani glavna opora katolicizma in papežev; na V so branili Evropo pred Turki, na Z so bili glavni nasprotniki Francije. V španski nasledstveni vojni (1701–1713/14) svojih zahtev niso mogli uresničiti; obdržali so le italijanske dežele in Nizozemsko. T. i. pragmatična sankcija 1713 je zagotovila nedeljivost habsburških dežel in žensko nasledstvo. Po izumrtju moške veje 1740 se je utrdila Marija Terezija (s poroko s Francem I., začetnikom habsburško-lotarinške vladarske rodbine) proti pretendentom na habsburško dediščino iz rodbine bavarskih Wittelsbachov (cesar Karel VII. Albert, 1742–45). Izgube Šlezije v korist Prusije (šlezijske vojne, sedemletna vojna) Habsburžani niso nadomestili niti z osvojitvijo Galicije (prva delitev Poljske 1772) in Bukovine (1775). Jožef II. (1765–90) se je tako kot Marija Terezija odlikoval z obsežnimi reformami. V francoskih koalicijskih vojnah so Habsburžani izgubili Nizozemsko; 1806 se je cesar Franc II. odpovedal nemški cesarski časti, potem ko je že 1804 prevzel naslov avstrijskega cesarja. 1859 so Habsburžani izgubili Lombardijo, Toskano, Modeno in Parmo na račun Sardinije, 1866 pa še Benečijo. Poraz v nemški vojni je prisilil cesarja Franca Jožefa I. v »avstro-ogrsko« nagodbo (1867), s katero se je cesarstvo razdelilo na Cislajtanijo (avstrijski del) in Translajtanijo (ogrski) del. Kljub temu se nacionalna nasprotja v večnacionalni državi niso pomirila. 11.11.1918 se je cesar Karel I. (1916–18) odpovedal prestolu in vladanju; republika Avstrija je 3.4.1919 zakonsko razlastila Habsburžane. Poskus nekdanjega cesarja, da bi znova zasedel prestol (1921), je na Madžarskem privedel do izglasovanja zakona o prepovedi vrnitve Habsburžanov na madžarski kraljevski prestol.
Dostopnost