glagol (verbum), besedna vrsta za označevanje dejanj (priti, vreči), občutij (ljubiti, sovražiti), stanj (spati, zeleneti) ipd.; v večini indoevropskih jezikov se spreminja glede na čas, naklon, način, število, glagolski vid, vrsto glagolskega dejanja in osebo (spreganje); v stavku ima praviloma vlogo povedka (npr. Peter piše pismo.), v nedoločniški obliki lahko nastopa celo kot osebek (npr. Molčati ni dobro.). V odvisnostni slovnici je glagol središče stavčne zgradbe.

Sorodna gesla: besedna vrsta | čas | deležnik | deverbativ | dvojina | fazni glagol | fleksijski jeziki | frazni glagol | glagolska besedna zveza | glagolski vid | glagolsko dejanje | kavzativ | množina | način | naklon | naklonski glagol | oblikotvorje | oseba | osebek | osebna glagolska oblika | povedek | pregibanje | refleksiv | rezultativ | spol | spreganje | število


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek