faktorska analiza [latinsko-grško], statistični postopek, ki se uporablja zlasti v psihologiji pri raziskovanju inteligentnosti in osebnosti; s faktorsko analizo zvedemo veliko množico podatkov na nekaj dimenzij; iz razmerij (korelacij) med več vrednostmi (npr. testni rezultati) sklepamo na med seboj kolikor mogoče neodvisne temeljne značilnosti ali sposobnosti (»faktorje«), s katerimi lahko približno predstavimo prvotne meritve; s temi nekaj dejavniki lahko opišemo podatke in jih razlagamo kot dimenzije, ki so v osnovi dobljenih podatkov (npr. kot razl. dimenzije inteligentnosti). Vendar pa obstajajo vedno matematično enakovredne, a vsebinsko različne rešitve, tako da faktorske analize ne moremo imeti za objektivno metodo preverjanja hipotez; da bi jo smiselno uporabili in razlagali, jo moramo povezati z vsebinskimi opredelitvami. Faktorsko analizo sta razvila najprej Ch. E. Spearman (ok. 1904) in L. L. Thurstone (multipla faktorska analiza, po 1930) v zvezi s teoretičnimi raziskavami inteligentnosti, nato pa so jo večkrat uporabili tudi za razl. druge namene.
Dostopnost