enotnost, dramaturško zahtevana enotnost kraja, časa in dejanja je načelo, ki ga je omenjal že Aristotel v svoji Poetiki, za trdno pravilo pa postavila šele francoska klasicistična dramaturgija. Korenine enotnosti temeljijo v renesančnem duhu. Po razpadu srednjeveške dualistične podobe sveta je v renesansi postal človek subjekt, svoje bistvo pa je lahko odkril samo s svojimi lastnimi odločitvami. Drama je zato prikazovala človeka kot absolutum, tj. iztrganega iz vsakršne realnosti. Spreminjanje kraja in časovni preskoki bi pretrgali potek igre in usmerjali zavest gledalca na dogajanje zunaj odra, zato so Boileau, Mairet idr. uvedli načelo treh enotnosti: dejanja (dramsko dejanje opisuje samo en glavni dogodek); časa (dejanje se odigra v enem dnevu) in kraja (prizorišče ostane ves čas nespremenjeno).
Dostopnost