1. Neapelj, Napoli [nápoli], mesto v Italiji, v deželi Kampanija, glavno mesto province Neapelj (1171 km2, 3 mln. preb.), 1,0 mln. preb.; drugo najpomembnejše pristaniško mesto (za Genovo) in tretje največje mesto v Italiji (za Rimom in Milanom), leži na S Neapeljskega zaliva, med pokrajino Campi Flegrei in Vezuvom; sedež nadškofije, univerza (ustanovljena 1224), tehnična in trgovska visoka šola, pomorski inštitut, pomorska idr. strokovne šole, številni uradi, zoološka postaja (1870 ustanovil A. Dohrn), muzeji (Museo Nazionale s pomembno antično zbirko), seizmološki observatorij in radijski oddajnik (RAI). Staro mestno jedro z značilnimi ozkimi ulicami na Z in S omejuje vilska četrt, na V industrijska četrt (pristanišče). Za mesto so značilne palače in več kot 500 cerkva; katakombe San Gennara (2. st.), Teatro San Carlo (1737), Palazzo Reale (začetek 1600, D. Fontana) z narodno knjižnico (več kot 1,3 mln. knjig), Castel dell'Ovo (12. st.), na majhnem skalnem otoku, Castel Nuovo (1279–83, nekdaj rezidenca neapeljskih kraljev), Palazzo Reale di Capodimonte (začetek 1738) z narodno galerijo, zbirka porcelana; v Vomeru sta Castel Sant'Elmo (začetek 1329; 224 m nad morjem) in nekdanji kartuzijanski samostan sv. Martina (14. st.), v njem Museo Nazionale di San Martino. Neapelj je industrijsko in trgovsko središče j. Italije: ladjedelnice, letalska, težka, tekstilna, kemijska, farmacevtska, živilska industrija, rafinerija nafte; potniško, trgovsko in industrijsko pristanišče; letališče.
Zgodovina: v sredini 5. st. pr. n. š. so Grki iz Kume ustanovili kolonijo Neapola [‘novo mesto’], od 326 pr. n. š. rimski, od 4. st. so v Neaplju potrjevali škofe, v 6. st. so vladali Vzhodni Goti, 553 je Neapelj pripadel bizantinskemu eksarhatu; od 7. st. bolj ali manj samostojen, 1139 ga je zavzel Roger II. Sicilski.
Sorodna gesla: Afragola | Aversa | Boscoreale | Campi Flegrei | Casoria | Castellammare di Stabia | Dohrn, Anton | Ercolano | falerno | Fontana, Domenico | Ischia | Kampanija | Kume | napolitaine | Neapelj | neapeljska šola | Nola | Pomigliano d'Arco | Pompeji | Portici | Posillipo | Pozzuoli | Procida | SNMG2 | Sorrento | Torre Annunziata | Torre del Greco2. Neapelj, nekdanje kraljestvo Neaplja. Normani so v 11. st. v spopadih z Bizantinci zavzeli j. Italijo (Robert Guiscard), v bojih z Arabci pa Sicilijo (Roger I.). Roger II. je 1127 obe območji združil in 1130 nastopil kot rex Siciliae, Calabriae, Apuliae v fevdnem razmerju do papeža. S poroko med Konstanco in poznejšim cesarjem Henrikom VI. (1186) so pravico do normanskega kraljestva dobili Staufovci, vendar jo je Henrik VI. lahko uveljavil šele 1194. Pod Friderikom II. je neapeljsko-sicilsko kraljestvo doživelo gospodarski, politični in kulturni razcvet. Po drugi strani pa je bilo več papežev od Inocenca III. (1198–1216) do Klemena IV. (1265–68) proti združitvi južnoitalijanskih dežel s staufovsko državo v Nemčiji. 1265–68 se je med sprtima stranema razvnel zagrizen boj, končal se je z zatonom Staufovcev (Manfred, Konradin). S sicilskimi večernicami je 1282 Karel I. Anžujski izgubil Sicilijo. Prilastil si jo je Manfredov zet Peter III. Veliki. Naslednji je neapeljsko kraljestvo osvojil Alfonz V. Aragonsko-Sicilski 1435–42. Sklicujoč se na stare pravice Anžujcev, sta za spremembo poskrbela francoska kralja Karel VIII. in Ludvik XII.; neapeljsko kraljestvo sta si prilastila do prehoda 15./16. st. Zatem je Ferdinand II. Katoliški (1503–05) j. Italijo za naslednjih 200 let znova priključil španski kroni. Po španski nasledstveni vojni (1713/14) sta Neapelj in Sardinija pripadla avstrijski veji Habsburžanov, Sicilija pa je bila priključena Piemontu. 1720 so se Habsburžani s Piemontom dogovorili za zamenjavo Sardinije za Sicilijo in slednjo znova združili z Neapljem; 1735 (posledica razpleta poljske nasledstvene vojne) so kraljestvo Neapelj-Sicilija znova pridobili Španci (španska veja Burbonov). Napoleon je Neapelj najprej (1806) odstopil svojemu bratu J. Bonapartu, pozneje (1808) pa svaku J. Muratu. Na Siciliji pa se je ob pomoči britanske pomorske premoči v Sredozemlju uveljavila burbonska rodbina. Po Muratovem padcu (1815) so Burboni znova pridobili tudi Neapelj in 1816 Neapelj-Sicilijo preimenovali v kraljestvo obeh Sicilij. G. Garibaldi je ob svojem prihodu najprej zasedel Sicilijo (1860), nato iz Neaplja izgnal kralja Franca II. in končno celo j. Italijo pridružil kraljevini Italiji.
Dostopnost