avstrijska književnost, slovstvo, ki je bilo v svojih začetkih (Walther von der Vogelweide in pisec Pesmi o Nibelungih) še vključeno v nemško književnost, od konca 17. st. pa se je zaradi vse večjega razločevanja v večnarodnostni državi in političnega razvoja od nje odcepilo. Pojem avstrijske književnosti je zato problematičen. – V srednjem veku zaradi enotnega cesarstva še ni bilo ločevanja med nemškimi in avstrijskimi pisci (nemška književnost). Od renesanse naprej so se pojavile zasnove samosvojega razvoja v humanistični drami: latinske panegirične slavnostne igre za cesarski dvor (igra Conradusa Celtisa Ludus Dianae, 1501) in nemške šolske drame. Že pri prvih dramskih delih opazne ljudske prvine; te so se nadaljevale v zgodnjih jezuitskih dramah (Ferdinand II. Tirolski, Speculum vitae humanae, 1584). Ta težnja se je razvila do svojega viška v baroku z jezikovnim mojstrstvom Abrahama a Santa Clare, pa tudi v latinski redovni drami, ki je združevala čaščenje vladarske hiše in izrazito zavzemanje za ideje protireformacije. Kot nasprotje razkošnim uprizoritvam na dvoru Leopolda I. in Karla VI. po španskih in italijanskih zgledih je 1705 nastalo Starodunajsko ljudsko gledališče iz mimične dediščine pasijonskih iger in harlekinad alpskih dežel. Vznemirljiva vzporednost dvornega in učenega sveta ter lokalnih komičnih likov (J. A. Stranitzky: Pavliha, Hanswurst; Joseph La Roche: Gašperček, Kasperl; Ildefonso Schuster: Kljukec, Staberl). V tekmi s potujočimi skupinami italijanskih komedijantov je nastala glasbena krajevna burka. Phillip Hafner je ustvaril knjižno zvrst narečne dunajske ljudske igre. Po nemškem sentimentalizmu so se zgledovali le pozni posnemovalci F. G. Klopstocka (Michael Denis) in C. M. Wielanda (Johann Baptist Edler von Alxinger, Aloys Blumauer), subjektivni čustveni izbruh viharništva pa v Avstriji ni naletel na odziv. 1776 je Jožef II. na pobudo Josepha von Sonnenfelsa razglasil francosko dvorno gledališče, blizu avstrijskemu dvoru, za nemško dvorno in narodno gledališče, vendar je to ostalo pretežno pod vplivom francoske drame (H. J. von Collin). Med osvobodilnimi vojnami so na Dunaju delovali številni romantiki (mdr. F. von Schlegel, C. Brentano, Z. Werner), vendar so njihove pobude po dunajskem kongresu propadle kot žrtve restavracije »Metternichovega sistema«. Šele pod vodstvom J. Schreyvogla se je za Avstrijo odprl svet nemške klasike in romantike ter razvijajočih se književnosti slovanskih narodov. Ljudsko gledališče je zdrknilo na raven trivialne razvedrilne igre, F. Raimund pa je s sredstvi »magično-mehaničnega gledališča« povzdignil bidermajer na bolj umetniško raven. Skupaj s F. Grillparzerjem sta bila še znotraj tradicije slikovitega baročnega jezika, a sta ga psihološko poglobila. Grillparzerjeva zrela dramatika, ki je povezala ljudsko gledališče in Schreyvoglove pobude z weimarsko klasiko, je pomenila z mojstrsko psihološko prodornostjo in zgodovinsko modrostjo večnarodnostne države klasično upodobitev avstrijskega bistva (Bratski spor v Habsburgu, Ein Bruderzwist in Habsburg, 1872). Med restavracijo, ta je bila povod za satiro (A. Grün) in jedko kritiko J. N. Nestroya, sta se N. Lenau in E. von Feuchtersleben umaknila v subjektivno doživljanje lirike. Romani C. Sealsfelda in Ferdinanda Kürnbergerja so vpeljali realizem, A. Stifter pa ga je napolnil z vzgojnim etosom. Svoj vrhunec je doživel v domovinsko zakoreninjenih delih Marie von Ebner-Eschenbach, F. von Saara, P. Roseggerja ter v socialnih dramah L. Anzengruberja. Ob tem se je drama spustila na raven konverzacijske igre in kostumske drame. Naturalista sta bila K. Schönherr in Franz Kranewitter. – Zaradi nacionalističnih stremljenj skrhana monarhija je ponujala politično ozadje za književnost fin de siècla. »Moderno« je uvedel Hermann Bahr, nadaljevala se je v impresionizmu (A. Schnitzler, S. Zweig, R. Beer-Hofmann), virtuozno prefinjena v zgodnjih delih R. M. Rilkeja in H. von Hofmannsthala. Spodbude ekspresionistov (F. Werfel, T. Däubler, A. Wildgans, O. Kokoschka, Arnolt Bronnen) in svarila K. Krausa so bila v sozvočju z resigniranim ozračjem propadajoče kulture. G. Trakl je v sanjsko-simboličnih slikah prikazoval grozo kaosa. Hofmannsthal je pregnetel dediščino z. sveta z novimi deli (Slehernik, Jedermann, 1911; sl. 1934) in se po slovesu od stare Avstrije (Težavnež, Der Schwierige, 1921) posvetil opozarjanju na novo grožnjo (Stolp, Der Turm, 1925). Psihološki roman v klasični obliki so zastopali G. Meyrink, J. Wassermann, J. Roth, F. Braun. Izhajajoč iz šole J. Joycea in M. Prousta, sta H. Broch in R. von Musil ubesedovala univerzalna razmerja sodobnega časa v novi pripovedni tehniki; mdr. sta jim sledila A. P. von Gütersloh in H. von Doderer. Po vsestranskih vplivih, ki jih je J. Weinheber vnesel v liriko, kažejo pesmi I. Aichinger, P. Celana, C. Busta, I. Bachmann nove zasnove. V sodobni dramatiki sta M. Mell in R. Billinger prežeta s tradicijo, nove poti pa so našli Ö. von Horváth, F. T. Csokor, F. Hochwälder. H. C. Artmann se je deloma s pesmimi v dunajskem narečju in predvsem s prozo približeval nadrealizmu. Novejši razvoj je delno usmerjen v eksperimentalno ukvarjanje z jezikom (Dunajska skupina) in delno v navidezno ukvarjanje s stvarnostjo v narečni drami (W. Bauer). Usmeritev avstrijskega pripovedništva, kot sta jo nakazala npr. Roth in Doderer, je na eni strani kritika sodobnega časa (Hans Lebert, Hannelore Valencak), na drugi pa nadaljuje psihološko poglabljanje (Th. Bernhard) in eksperimentalne oblike pisanja (G. F. Jonke, B. Frischmuth, F. Mayröcker, E. Jandl, H. Eisendle, P. Rosei, G. Roth). Socialna problematika je izpostavljena v knjigah F. Innerhoferja, G. Wolfgruberja, Felixa Mittererja in M. Scharanga. Vir pomembnih spodbud sta bila Forum Stadtpark Graz in njegovo glasilo manuskripte (A. Kolleritsch); pri njem so sprva sodelovali individualisti, npr. P. Handke. E. Jelinek je s svojimi provokativnimi deli postala zelo znana tudi zunaj Avstrije; druge avtorice so še Inge Merkel, Ingrid Puganigg, Marlene Streeruwitz in Marianne Fritz.
Dostopnost