ušesne bolezni, deformacije, vnetja, poškodbe in zastrupitve ušes: 1. zunanje uho: prirojene malformacije ušesne školjke, zunanji sluhovod lahko manjka. Poškodovan uhelj se celi zelo dobro. Pogosta posledica čiščenja zunanjega sluhovoda z ostrimi pripomočki ali vdora tujka je gnojno vnetje zunanjega sluhovoda; pogosti so ateromi uhlja in ekcemi ob vhodu v sluhovod ali v njem. Strdki ušesnega masla (cerumen) lahko zamašijo sluhovod, odstrani jih zdravnik; 2. srednje uho: pogosto je vnetje srednjega ušesa (otitis media), ki se večinoma razširi iz žrela; bobnič se lahko raztrga ob poškodbah s predmeti v sluhovodu ali zaradi delovanja zvišanega zračnega tlaka (barotravma); 3. notranje uho: strupi nekaterih bolezenskih prenašalcev (npr. pri pegavici), alkohol in nikotin, nekatera zdravila (npr. streptomicin) povzročijo vnetje VIII. možganskega živca in posledično eno- ali obojestransko naglušnost ali gluhost, lahko tudi motnje ravnotežja. Znak bolezni notranjega ušesa je Ménièrova bolezen. Dolgotrajen hrup, glasnejši od 90 decibelov, poškoduje Cortijev organ in povzroči poklicno naglušnost. Starostna naglušnost (prezbiakuza) je posledica atrofije Cortijevega organa ali ateroskleroze in je vedno obojestranska; pojavi se po 50. letu starosti.
Dostopnost