Kratek pregled: astronomija Na astronomskih slikah sveta v srednjem veku je Zemlja v središču krogel zvezd premičnic od Lune do Saturna, skrajnje zunanja krogla pa nosi zvezde stalnice. Krogle so krogelne lupine, po katerih ta telesa obkrožajo Zemljo. Veliko spremembo je prinesel razvoj heliocentričnega svetovnega sistema po Galileu Galileiju, Nikolaju Koperniku in Johannesu Keplerju v 16. in 17. st. Središče planetnega sistema ni Zemlja, temveč Sonce, in planeti krožijo okoli njega po eliptičnih tirih. Tako je postala Zemlja le še tretji planet središčne zvezde, Sonca. Številne druge raziskave in spoznanja so pomagali heliocentričnemu sistemu do končne uveljavitve in pravilnih razmerij v Osončju. Splošno velja, da je Pluton najbolj oddaljen planet v Osončju, vendar nekateri znanstveniki menijo, da je le eden od številnih transneptunskih objektov. Gravitacijska sila Sonca sega daleč za tir Plutona. Celo orjaška planeta Jupiter in Saturn se zdita glede na Sonce prav neznatna. 99,9 % vse mase Osončja odpade na Sonce, skupna masa planetov, planetoidov in kometov znaša manj kakor 0,1 % mase Sonca. Čeprav so astronomske raziskave od začetka vesoljskih poletov prinesle obilo novih znanj o vesolju, so opazovanja z Zemlje še vedno nepogrešljiva. Observatorije na Zemlji postavljajo visoko v hribih, da bi se izognili motečemu vplivu svetlobnega in atmosferskega onesnaženja. Primer je Nemško-španski astronomski center na vrhu 2168 m visokega hriba Calar Alto v španski provinci Almería. V preteklih letih je tam nastal zelo zmogljiv observatorij, opremljen z 1,2-, 2,2- in 3,5-metrskimi daljnogledi, s katerimi sistematično opazujejo severno nebo. Za raziskave južnega neba rabi Južni evropski observatorij na 2400 m visoki La Silli na južnem koncu Atakame v Čilu, ki so ga 1989 opremili s 3,6-metrskim daljnogledom. Za vsako ožje področje astronomije so razvili množico posebnih instrumentov. Za raziskave Sonca rabi npr. MacMathov daljnogled na Kitt Peaku v južni Arizoni, katerega heliostat je eden največjih na svetu. Poleg opazovanj v vidni svetlobi igra vedno večjo vlogo preučevanje radijskega sevanja po radijski astronomiji. Čim temnejši je sivi odtenek tako pridobljene slike, tem močnejše je sevanje tistega območja na navedeni frekvenci. Avtor Klaus Mayer
Dostopnost