želodec (grško gaster, stomachos; latinsko ventriculus), razširjeni del prebavne cevi; skladišči hrano in jo delno razgrajuje; pri vretenčarjih je z želodčnim ustjem (kardia) povezan s požiralnikom; vratar (pylorus), ki s krožno mišico zapira izhod iz želodca, pa želodec povezuje s tankim črevesom. Je raztegljiv, ima dobro razvito mišično plast in z žlezami bogato želodčno sluznico. Pri človeku sega želodec od prepone do višine popka; 2–3 mm debelo želodčno steno sestavljajo potrebušnica, gladko mišičje in sluznica, ki je pri praznem želodcu nagubana; želodec lahko sprejme 1,5–2,5 l vsebine. Razl. vrste žlez v sluznici izločijo ob dražljajih (videz in okus jedi, predvsem pa kemični učinek na želodčno steno) na dan ok. 1,5 l želodčnega soka; ta je iz vode, solne kisline (želodčne kisline), pepsina in katepsina (za razgradnjo beljakovin in sesirjanje mleka; sirilo) ter lipaze (razgradnja maščob) in sluzi. Z gibanjem želodca (peristaltika) se zaužita hrana spremeni v dokaj homogeno želodčno kašo (himus), ki se v kratkih zagonih iztiska skozi vratarja; pri povprečnem obroku traja to dve do tri ure. Posebej oblikovan je štiridelni želodec prežvekovalcev. V vampu (vamp in kapica) se začne mikrobno vretje rastlinske hrane. Drugič prežvečena hrana se v devetogubu (psalter) zgosti, šele v siriščniku se začne prava prebava z encimi. Ptiči, ki se hranijo z zrnjem, imajo poleg žlezovnika še mlinček, s katerim hrano zmeljejo. Pri nekaterih nevretenčarjih (npr. mnogih rakih, žuželkah, polžih) je sprednji del črevesa oblikovan kot žvekalnik z zobmi. Rak želodca (carcinoma ventriculi) se pojavi navadno po 50. letu, pogosteje pri moških. Znaki: pomanjkanje teka, odpor do mesa, hujšanje, slabost, pogosto tudi katranasto blato. Vzroki: kronična želodčna razjeda, nepravilna prehrana, alhoholizem, kajenje. Nekatere druge želodčne bolezni: krvavitev želodca (gastroragija), razširitev želodca (gastrektazija), reserekcija želodca (gastrotomija), vnetje želodčne sluznice (gastritis).
Dostopnost