kopenska vojna, že od začetka človeštva se na kopnem vrstijo spopadi med skupinami, plemeni, državami; pri tem uporabljajo ljudje vsa razpoložljiva tehnična sredstva. Že zelo zgodaj je človek začel uporabljati za boj orožje razl. vrst (bodala, meči, naprave za metanje), pa tudi živali (konji, sloni) in bojne vozove. Za obrambo je uporabljal naravne in gradil umetne ovire in utrdbe. Najvišje je bila razvita kopenska vojna pri Rimljanih: poznali so trdno organizacijo (legije), že kar razvito tehniko, poleg tega pa so bili spretni pri utrjevanju in obleganju. Vendar so imeli v boju proti njim velike uspehe tudi primitivno organizirani in opremljeni, a mnogoštevilni barbari (Germani). V srednjem veku je bilo težišče viteška vojska; njen pomen je na začetku 14. st. zmanjšalo prvo strelno orožje. Od renesanse so načrtno nastajale najemniške (plačane) vojske; sestavljene so bile iz pehote in konjenice; izoblikovala se je artilerija, izboljšali sta se graditev utrdb in tehnika obleganja. Izpiljena »linearna taktika« je dosegla vrhunec v 18. st., med vladavino Friderika Velikega. Značilnosti francoske revolucije in Napoleonovih vojn sta bili številna vojska in začetek nastajanja taktike. H. Moltke je prvi vključil v svojo strategijo železnico. Avtomatsko orožje in artilerijsko orožje sta omogočili pozicijsko vojno v prvi svetovni vojni. Razvoj oklepnih sredstev in letalstva pa je v drugi svetovni vojni omogočil operacije na velikih površinah.
Dostopnost