Nemška demokratična republika (Deutsche Demokratische Republik, DDR, slovenska kratica NDR), nekdanja socialistična država v Evropi, ki je 7.10.1949 nastala iz sovjetskega zasedbenega območja in se 3.10.1990 z ZRN (Nemčija) spet združila v enotno nemško državo.
Prebivalstvo 1939 je živelo na ozemlju poznejše NDR 16,7 mln. preb., ob koncu 1946 je njihovo število naraslo na 18,5 mln., ker so se tam naselili številni begunci in Nemci z vzhoda. Pozneje je število prebivalcev upadalo (1950 18,4 mln., 1989 16,4 mln.). Po odprtju mej z ZRN se je novembra 1989 na Z preselilo še 300.000 preb. NDR. Migracije z V na Z so se nadaljevale po združitvi Nemčij; posledica je izrazito neugodna starostna sestava prebivalstva na V Nemčije z velikim deležem starega prebivalstva (zaradi emigracije in medvojnih izgub izjemno malo mlajših moških). Pomanjkanje delovne sile so nadomeščali z množičnim zaposlovanjem žensk in dodatnim zaposlovanjem moških po upokojitvi. Gibanje je bilo omejeno na notranje migracije. Večina prebivalcev je bila po nacionalni in jezikovni pripadnosti Nemcev. Številnejša manjšina so samo lužiški Srbi v Gornji in Doljni Lužici ob reki Spree. Po 1945 je bilo šolstvo vsebinsko in organizacijsko preoblikovano po zgledu sovjetskega (enotna šola, prepoved zasebnih šol, odprava verouka). V NDR je bilo sedem univerzitetnih mest: Vzhodni Berlin, Greiswald, Halle-Wittenberg, Jena, Leipzig, Rostock, Dresden (tehnična univerza).
Državna ureditev Ustava NDR iz 30.5.1949 je temeljila na weimarski ustavi iz 1919, nova ustava je bila sprejeta 1968 (zadnjič dopolnjena 1974). Parlament se je imenoval narodna skupščina, to je bil najvišji državni organ s poslanci (500), izvoljenimi za štiri leta, imenoval je vlado in jo lahko razpustil, sprejemal zakone, imenoval člane vrhovnega sodišča in glavnega državnega tožilca. Po spremembi ustave 12.9.1960 je naloge predsednika države opravljal predsedujoči državnemu svetu (24 članov). Vlada NDR, ki je imela najvišjo izvršno oblast, se je imenovala ministrski svet. Način vodenja in upravljanja države je določal zakon o ministrskem svetu, utemeljen na načelu demokratičnega centralizma, po katerem so vsi podrejeni organi delovali po ukazih nadrejenih. Tako je okraje upravljala neposredno država. Vse delo v državni upravi je vodila in nadzorovala Enotna socialistična stranka Nemčije (Sozialistische Einheitspartei Deutschlands, SED), ki je imela še 1989 2,3 mln. članov, pribl. 50.000 pa je bilo kandidatov za članstvo. Vsakih pet let so na kongresu izvolili CK (ok. 130 članov). Ta je določal politične smernice in volil stalna organa: politbiro (15–20 članov in 4–8 kandidatov) in sekretariat SED (ok. 10 članov). Ta dva sta imela dejansko največjo moč v NDR. Generalni sekretar, ki ga je izvolil CK, je vodil tudi politbiro. Država se je 1952 na novo upravno razdelila, v zveznih deželah Brandenburg, Mecklenburg, Saška-Anhalt, Turingija, Saška je bilo 14 okrajev. Vzhodni Berlin, glavno mesto NDR, je bil 15. okraj.
Gospodarstvo Gospodarstvo NDR je bilo po zgledu gospodarstva ZSSR centralno vodeno. Večina obratov je bila v lasti države. NDR je bila vključena v Svet za vzajemno gospodarsko pomoč; ta je z večletnim centralnim planom določal obseg proizvodnje za pomembne panoge narodnega gospodarstva in usklajeval gospodarstvo posameznih držav. Obnova v NDR po 1949 je potekala v neugodnih razmerah, poudarek je bil na vzpostavitvi težke industrije in širitvi proizvodnje investicijskega blaga na škodo proizvodnje blaga za široko porabo. Razvijale so se predvsem sekundarne dejavnosti, delež zaposlenih v njih se je večal. Med panogami so po 1968 napredovale zlasti: kemijska, strojna, elektronska, elektroindustrija, proizvodnja motornih vozil. Kmetijske in storitvene dejavnosti so se razvijale počasneje. V kmetijstvu se je 1952 začela kolektivizacija (končana 1960), uvedeni so bili socialistični obrati (kmetijske in vrtnarske proizvodne zadruge). Kmetijske površine (6,2 mln. ha, okoli tri petine ozemlja) je sestavljalo 76 % njiv, 20 % travnikov in pašnikov. Zelo dobre možnosti za kmetijstvo so bile na puhličnih območjih v pokrajini Altmark in na širšem območju Berlina (žito, okopavine, zelenjava, sadje, predivnice, krmne rastline), neugodne v sredogorju, na peščenih in močvirnatih območjih Brandenburga. Glavni ribolovni pristanišči sta bili Saßnitz na otoku Rügen in Rostock. Industrijsko pomembni so bili proizvajanje gradbenega materiala, nahajališča rjavega premoga, kemijska industrija, črna metalurgija, steklarska, keramična, elektroindustrija, strojništvo, proizvodnja motornih vozil, ladjedelništvo, tekstilna, oblačilna industrija. NDR je bila znana po intenzivni zunanji trgovini: dve tretjini uvoza je zajemal uvoz surovin, polizdelkov, živil; več kot polovica je bilo izvoza izdelkov kovinskopredelovalne industrije. Glavne trgovinske partnerice so bile socialistične države, trgovina je potekala tudi z z. industrijskimi državami. Te so v ZRN izvažale predvsem brikete rjavega premoga, armature, obdelovalne stroje, elektrotehnične izdelke, kemikalije, pohištvo, tekstil in iz nje uvažale črni premog, jeklo, stroje, cevi, barvila, rastlinsko olje. Podobno kot vse druge gospodarske panoge so v NDR nacionalizirali tudi promet. Za promet blaga in ljudi je bila najpomembnejša železnica. Železniško omrežje (močna je bila predvsem povezava S–J) je sestavljalo 14.000 km prog, cestno omrežje 1850 km avtocest in 11.000 km magistralnih cest. Za notranji promet je bilo pomembno omrežje vodnih poti (2300 km, od tega 1850 km prekopov in za plovbo urejenih rek). Posebno pomemben je bil pomorski promet; več kot polovica blaga je bilo prepeljanega po morju. Najpomembnejše pristanišče je bil Rostock. Mednarodni in notranji letalski promet je od 1955 opravljala letalska družba Interflug. Največje letališče je bilo Berlin-Schönefeld. Pomembna turistična območja (večinoma domači turisti) so bila kopališča ob Baltskem morju, jezera v Mecklenburgu in sredogorju, predvsem t. i. Saška Švica, med mesti Dresden, Leipzig, Vzhodni Berlin.
Zgodovina Na ozemlju poznejše NDR so 1945–49 izpeljali korenite spremembe gospodarske in družbene ureditve, zemljiško in šolsko reformo, reformo sodstva, razlastitev in podržavljenje velikega dela industrije. Uvedli so centralno vodeno upravo z namenom, da bi vzpostavili »državo delavcev in kmetov«. Nemška gospodarska komisija, ustanovljena 1947, je bila oblastni organ, podrejen sovjetski vojaški upravi. 7.10.1949 je bil ustanovljen nemški ljudski svet, začasna narodna skupščina, sprejeta je bila nova ustava in razglašena NDR. Predsednik države je bil W. Pieck, predsednik vlade O. Grotewohl, generalni sekretar SED (od 1953 prvi sekretar) W. Ulbricht. Po pristopu k SEV (1950) so državo gospodarsko in socialno uredili po zgledu ZSSR. Sledila je junijska vstaja, a je bila s pomočjo sovjetske vojske krvavo zadušena. Ko se je NDR, ki je bila ustanovna članica Varšavske zveze, 1956 spet oborožila, se je vanj vključila tudi vojaško. Po 12.9.1960 je predsednika države zamenjal državni svet na čelu z W. Ulbrichtom (1960–73). Preden je NDR zaprla meje, se je iz nje veliko prebivalcev izselilo v ZRN, predvsem v Zahodni Berlin. Za 60. leta je bila značilna utrditev gospodarstva. 1964–73 in 1976–89 je bil predsednik vlade Willi Stoph; od 1971 E. Honecker prvi sekretar, 1976–89 generalni sekretar CK SED, predsednik narodnega obrambnega sveta in predsednik državnega sveta; v tem času Horst Sindermann predsednik narodne skupščine. Pomemben je bil sporazum o prometu z ZRN, sklenjen 1971. Sledila sta svetovno priznanje NDR (1972) in njen vstop v OZN (1973). Konec 70. let so se poslabšali odnosi z ZRN (omejitve za potnike iz ZRN in povečanje zneska, ki ga je bilo treba pri prestopu meje zamenjati v valuto NDR). Od začetka 80. let so skupine prebivalcev vse odločneje zahtevale spoštovanje državljanskih pravic. Reform, ki bi prinesle spremembe politične in gospodarske ureditve, kakršne so sredi 80. let zajele ZSSR, Poljsko in Madžarsko, partijsko in državno vodstvo NDR ni dovolilo. Nezadovoljno prebivalstvo se je poleti 1989 začelo prek Madžarske, Poljske, ČSSR množično izseljevati v ZRN in pripravljati proteste v velikih mestih. Oktobra 1989 je E. Honecker prepustil vodstvo stranke in položaj predsednika E. Krenzu. Novembra 1989 odstop ministrskega sveta in politbiroja SED, nato odprtje meja z ZRN in Zahodnim Berlinom. H. Modrow je 18.11.1989 sestavil novo vlado. Decembra je bila odpravljena vodilna vloga SED v ustavi, sledile so preiskave proti najvišjim funkcionarjem stranke zaradi zlorab službenega položaja in korupcije. Vzpostavljen je bil dialog (t. i. »okrogla miza«) med partijo in opozicijskimi skupinami, kar je omogočilo spremembe v vladi. Decembra 1989 so odprli Brandenburška vrata v Berlinu, sledilo je množično izseljevanje v ZRN. Na volitvah poslancev v narodno skupščino 18.3.1990 je le malo manjkalo, da bi opozicijska Aliansa za Nemčijo, ki so jo podpirale stranke iz ZRN, dobila absolutno večino; kljub temu je skupaj s Socialdemokratsko stranko NDR sestavila vlado pod vodstvom L. de Maiziérja; začela so se pogajanja z vlado ZRN o združitvi. Najprej so 1.7.1990 ustanovili denarno, gospodarsko in socialno zvezo obeh nemških držav, ko so v ponovno združitev privolili tudi zavezniki, sta se 3.10.1990 državi spet združili v enotno Nemčijo.
Dostopnost