Aškerc, Anton, slovenski pesnik, *9.1.1856 Globoko, †10.6.1912 Ljubljana; duhovnik, zaradi svobodomiselnosti v službah po odročnih štajerskih župnijah, predčasno upokojen, mestni arhivar v Ljubljani. Kot pesnik začel z ljubezensko, domovinsko in refleksivno liriko, od 1882 se je posvetil baladam in romancam z zgodovinsko, svetopisemsko, folklorno in sodobno družbeno snovjo (Balade in romance, 1890). Boj z dogmami stopnjuje v satiričnih parabolah z orientalskimi motivi in izostri v obtožbe zatiranja v zbirki Lirske in epske poezije (1896). Kot urednik Ljubljanskega zvona (1900–02) naklonjen novim smerem in oster kulturno-politični polemik. Tudi drame (Izmajlov, Red sv. Jurija, Tujka, 1890), potopisi in tendenčne epske pesnitve, a po 1900 ni več dosegel ustvarjalne intenzivnosti prvih dveh zbirk: Nove poezije (1900), Zlatorog (1904), Primož Trubar (1905), Mučeniki (1906), Jadranski biseri (1908), Akropolis in piramide (1909), Atila v Emoni (1912), Poslednji Celjan (1912).
Dostopnost