ultravijolična (ultravijolična svetloba, UV), elektromagnetno valovanje z valovnimi dolžinami, ki so manjše od valovnih dolžin za človeško oko še vidne vijolične svetlobe (pod pribl. 0,39 µm) in večje od valovnih dolžin rentgenske svetlobe (pribl. 10–2 µm). Del UV-spektra še vidijo nekatere živali, npr. čebele. Svetlobo v UV-spektru sevajo npr. svetilke, ki delujejo na podlagi razelektritve vodika ali helija, svetilke z živosrebrno paro (ultravijolična svetilka) in volframska obločna svetilka. Od močnega UV-sevanja s Sonca prispe na površino Zemlje le majhen delež. Po svojem vplivu na biološka tkiva ločimo tri območja: UV A (0,4–0,315 µm), UV B (0,315–0,28 µm) – v koži tvori vitamin D in pigmente, zaradi katerih porjavimo – ter UV C (manj kot 0,28 µm). V UV-optiki in ultravijolični spektroskopiji namesto stekla, ki močno absorbira UV-svetlobo, uporabljajo leče in prizme iz kremena. UV-svetlobo z valovnimi dolžinami, krajšimi od 0,18 µm (t. i. vakuumska ultravijolična), močno absorbira tudi zrak, zato morajo spektralni analizator evakuirati. V medicini uporabljajo UV za obsevanje (višinsko sonce). Z osvetlitvijo z UV-svetlobo lahko na umetniških slikah ugotavljajo poznejše premaze in iščejo ponaredke. Fotografski UV-filter prepušča poleg vidne le nekaj dolgovalovne UV-svetlobe. Zaradi manjše valovne dolžine je ločljivostUV-mikroskopa boljša od ločljivosti navadnega mikroskopa. Slike UV-mikroskopa opazujemo le posredno, ko UV-svetloba pada na fluorescenčno snov.
Dostopnost