mangan (latinsko manganum), simbol Mn, največkrat dvo-, štiri- ali sedemvalentni kemijski element, vrstno število 25, atomska masa 54,9380; srebrno bela, zelo krhka, težka kovina, gostota 7,2–7,4 g/cm3, tališče 1244 °C, vrelišče 2097 °C, Mohsova trdota 6; v naravi je le v obliki spojin, kot rjavi manganovec, MnO2, hausmannit, Mn3O4, manganit, Mn2O3 · H2O, braunit, Mn2O3, rodohrozit, MnCO3, prisoten je tudi v številnih železovih rudah. Povečano zanimanje je tudi za globokomorske manganske kepice. Najpomembnejše proizvajalke: Ukrajina, Indija, Južna Afrika, Gabon, Brazilija. – Pomembne so zlitine mangana z železom in tudi ogljikom, ki jih dobijo v plavžih: feromangan in zrcalovina. Uporabljajo jih kot dezoksidacijska sredstva za železo in jeklo. Dodatek mangana aluminiju, magneziju in bakrovim zlitinam poveča korozijsko obstojnost. Manganov(IV) oksid, MnO2, uporabljajo za svetljenje stekla, v suhih baterijah in kot oksidacijsko sredstvo; tudi kalijev permanganat, KMnO4, se uporablja kot oksidacijsko sredstvo (kalij). Mangan je pomemben mikroelement za rastline; prek encimov vpliva na sintezo klorofila in beljakovin; v tleh ga je navadno dovolj. Pomanjkanje mangana je lahko posledica intenzivne pridelave kulturnih rastlin: npr. pri ovsu opazimo pojav po sivozelenih, pozneje rjavih lisah med listnimi žilami, listi venijo, stebla polegajo; pomoč: gnojenje.
Dostopnost