wormški konkordat [vórm- ∼], pogodba, sklenjena 23.9.1122 v Wormsu, med cesarjem Henrikom V. in papežem Kalistom II. oz. njunima legatoma. Z njo se je v Svetem rimskem cesarstvu končal investiturni boj. V wormškem konkordatu priznava Henrik V. stolnemu kapitlju oz. samostanskemu konventu svobodno kanonsko izvolitev škofov in opatov v navzočnosti kralja ali njegovega predstavnika. Izvolitvi sledi posvetna investitura, v kateri kralj na podlagi regalij izroči kandidatu žezlo, in sicer v nemškem delu cesarstva pred duhovno investituro (simbolizirano s prstanom in palico), v italijanskem delu in v Burgundiji pa po njej. Kralj si je tako v Nemčiji zagotovil, da so bili izvoljeni prek fevdnega prava vezani nanj. Po besedilu je papeževa koncesija veljala le za življenja Henrika V., vendar so jo nemški kralji zahtevali tudi pozneje.
Dostopnost