italijanski jezik, romanski jezik, ki se je v srednjem veku razvil iz vulgarne latinščine (Italija, Sicilija, Korzika, Ticino in Graubünden). V 13./14. st. je bilo toskansko (florentinsko) narečje pod vplivom Danteja Alighierija, F. Petrarce, G. Boccaccia povzdignjeno v knjižni jezik; ta se je v 19. st. dokončno oblikoval z A. Manzonijem. Dolgo je bilo v s. Italiji knjižna norma beneško narečje (C. Goldoni). – Narečno se italijanski jezik deli na del, ki sodi k sz. romanščini, z 1. galsko italijanščino na območjih, ki so bili v rimskih časih keltski (Lombardija, Ticino, Graubünden, Piemont, Ligurija, Emilija, Romanja), in z 2. beneškim narečjem (Benetke, Verona, Trst), ter na del, ki sodi k jv. romanščini, s 1. srednjo italijanščino (Toskana, Korzika, Marke, Umbrija, Lacij) in z 2. južno italijanščino (Abruci, Kampanija, Apulija, Lukanija, Kalabrija, Sicilija). – Mednarodno veljavo ima italijanski jezik kot jezik umetnosti, zlasti pa glasbe.
Dostopnost